Da, Bog vam bo odpustil grehe, če se boste ravnali po njegovih smernicah. Sveto pismo pravi, da Bog rad odpušča in da bo »velikodušno odpustil«. (Nehemija 9:17; Psalm 86:5; Izaija 55:7) Ko nam Bog odpusti, odpusti popolnoma. Naše grehe izbriše. (Apostolska dela 3:19) Poleg tega Bog odpusti za vedno, saj pravi: »Njihovih grehov se ne bom več spominjal.« (Jeremija 31:34) Ko nam grehe enkrat odpusti, jih ne pogreva več, tako da nas zanje znova in znova ne obtožuje ali kaznuje.

 Toda Božje odpuščanje ne izhaja iz njegove šibkosti ali sentimentalnosti. Svojih pravičnih meril nikoli ne prikroji. Zaradi tega nekaterih grehov noče odpustiti. (Jozue 24:19, 20)

Da bi vam Bog odpustil, morate storiti naslednje

1.   Priznajte si, da ste s storjenim grehom kršili Božja merila. Že res, da ste s svojim ravnanjem morda prizadeli druge ljudi, vendar morate kot prvo priznati, da ste grešili proti Bogu. (Psalm 51:1, 4; Apostolska dela 24:16)

2.   Izpovejte svoj greh Bogu v molitvi. (Psalm 32:5; 1. Janezovo 1:9)

3.   Svoj greh morate iskreno obžalovati. Ta »žalost, ki je po Božji volji,« vodi v kesanje oziroma spremembo stališča. (2. Korinčanom 7:10) Kesanje zajema tudi to, da obžalujete napačno ravnanje, ki je postopoma vodilo v greh. (Matej 5:27, 28)

4.   Spremenite svoje ravnanje oziroma se »spreobrnite«. (Apostolska dela 3:19) To lahko pomeni, da morate paziti, bodisi da ne bi ponovili prestopka bodisi da se ne bi več vdajali grehu. Lahko pa tudi pomeni, da morate spremeniti celoten vzorec razmišljanja in ravnanja. (Efežanom 4:23, 24)

5.   Ukrepajte, da bi poravnali krivico ali popravili storjeno škodo. (Matej 5:23, 24; 2. Korinčanom 7:11) Opravičite se tistim, ki so trpeli, ker ste bodisi nekaj naredili ali pa nečesa niste naredili. Kolikor je možno, jim povrnite za nastalo škodo. (Luka 19:7–10)

6.   Prosite Boga, da vam na podlagi Jezusove odkupnine odpusti. (Efežanom 1:7) Če želite, da bi bila vaša molitev uslišana, morate odpustiti tistim, ki so grešili proti vam. (Matej 6:14, 15)

7.   Če je šlo za resen greh, govorite s kom, ki je usposobljen za to, da vam nudi potrebno duhovno pomoč, in ki lahko moli za vas. (Jakob 5:14–16)

Zmote glede Božjega odpuščanja

 »Če grem k spovedi, bom od duhovnika dobil odvezo.«

 Danes ni noben človek pooblaščen, da odpusti človeku, ki je grešil proti Bogu. Grešniku sicer lahko pomaga duhovno okrevati to, da svoje grehe zaupa komu drugemu, vendar pa mu grehe lahko odpusti samo Bog. (Efežanom 4:32; 1. Janezovo 1:7, 9)

 Če je to res, kaj je potem imel v mislih Jezus, ko je apostolom rekel: »Če komu grehe odpustite, so mu odpuščeni, če pa jih komu ne odpustite, mu ne bodo odpuščeni.« (Janez 20:23) Jezus je tukaj govoril o edinstvenem pooblastilu, ki ga je dal apostolom, ko so prejeli svetega duha. (Janez 20:22)

 Leta 33 n. št. so apostoli, kot je bilo obljubljeno, dobili ta dar, ko je bil izlit sveti duh. (Apostolska dela 2:1–4) Apostol Peter je v skladu s tem pooblastilom sodil Ananiju in Safiri, ki sta bila Kristusova učenca. Peter je na čudežen način vedel za njun pretkani načrt, njegova sodba pa je nakazovala, da jima ta greh ni odpuščen. (Apostolska dela 5:1–11)

 Ta čudežni dar je – podobno kakor drugi darovi, ki jih je omogočal sveti duh, na primer dar zdravljenja ali govorjenja v jezikih – prenehal po smrti apostolov. (1. Korinčanom 13:8–10) Torej noben človek ne more dati odveze komu drugemu.