Sveti duh je Božja moč na delu, njegova dejavna sila. (Miha 3:8; Luka 1:35) Bog pošlje svojega duha tako, da svojo energijo usmeri, kamor koli je treba, da bi se lahko izpolnila njegova volja. (Psalm 104:30; 139:7)

 Beseda, ki se v Svetem pismu prevaja z »duh«, je prevod hebrejske besede rúah in grške besede pneúma. Večinoma se ti besedi nanašata na Božjo dejavno silo oziroma svetega duha. (1. Mojzesova 1:2) Vendar lahko v Svetem pismu pomenita tudi naslednje:

•   Dih. (Habakuk 2:19)

•   Veter. (1. Mojzesova 8:1; Janez 3:8)

•   Življenjska ali gonilna sila v ljudeh in živalih. (Job 34:14, 15)

•   Človekovo stališče. (4. Mojzesova 14:24)

•   Duhovna bitja, tako Bog kot angeli. (1. kraljev 22:21, pdč. op.; Janez 4:24)

 Vsem tem pomenom je skupno to, da se nanašajo na nekaj, kar je nam nevidno, vendar ima vidne učinke. Tudi Božji duh je »podobno kakor veter neviden, nesnoven in močan«. (An Expository Dictionary of New Testament Words, W. E. Vine)

 Sveto pismo za Božjega svetega duha uporablja tudi izraz Božje »roke« ali »prsti«. (Psalm 8:3; 19:1; Luka 11:20; primerjaj Matej 12:28.) Podobno kakor rokodelec pri svojem delu uporablja roke in prste, je tudi Bog uporabljal svojega duha za to:

•   da je ustvaril vesolje (Psalm 33:6; Izaija 66:1, 2);

•   da je vodil pisanje Svetega pisma (2. Petrovo 1:20, 21);

•   da so staroveški služabniki delali čudeže in goreče oznanjevali (Luka 4:18; Apostolska dela 1:8; 1. Korinčanom 12:4–11);

•   da so poslušni ljudje odsevali lepe lastnosti (Galačanom 5:22, 23).

Sveti duh ni oseba

 Sveto pismo govori o Božjem duhu kot o Božjih »rokah«, »prstih« ali »dihu« in s tem pokaže, da sveti duh ni oseba. (2. Mojzesova 15:8, 10) Tako kakor v primeru rokodelca roke lahko delajo samo pod nadzorom njegovega uma in telesa, tudi Božji sveti duh deluje samo pod nadzorom Boga, ki ga usmerja. (Luka 11:13) Biblija Božjega duha primerja tudi z vodo in ga povezuje z vero in spoznanjem. Te primerjave kažejo na neosebno naravo svetega duha. (Izaija 44:3; Apostolska dela 6:5; 2. Korinčanom 6:6)

 Sveto pismo pove, da je Bogu ime Jehova, njegovemu Sinu pa Jezus Kristus, toda nikjer ne govori o tem, da bi sveti duh imel ime. (Izaija 42:8; Luka 1:31) Krščanski mučenec Štefan je imel čudežno videnje nebes in tam videl samo dve osebi, ne pa treh. Sveto pismo pravi: »On pa je, poln svetega duha, uprl pogled v nebo ter zagledal Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desni.« (Apostolska dela 7:55) Sveti duh je bil Božja moč na delu, ki je Štefanu omogočila, da je imel videnje.

 Zmota: Sveti duh je oseba in del Trojice, kot je to zapisano v 1. Janezovem 5:7, 8 v Ekumenski izdaji iz leta 1974.

 Dejstvo: V 1. Janezovem 5:7, 8 v Ekumenski izdaji (1974) najdemo besede »v nebesih: Oče, Beseda in Sveti Duh; in ti trije so eno. In trije so, ki pričujejo na zemlji.« Toda raziskovalci so ugotovili, da teh besed ni napisal apostol Janez in da zato ne sodijo v Sveto pismo. Profesor Bruce M. Metzger je napisal: »Dejstvo je, da te besede niso pristne in zato nimajo kaj iskati v Novi zavezi.« (A Textual Commentary on the Greek New Testament)

 Zmota: Sveto pismo pooseblja svetega duha, kar dokazuje, da je sveti duh oseba.

 Dejstvo: Sveto pismo včasih res pooseblja svetega duha, vendar to ne dokazuje, da je oseba. Sveto pismo pooseblja tudi modrost, smrt in greh. (Pregovori 1:20; Rimljanom 5:17, 21) Za modrost denimo piše, da ima »dela« in »otroke«, za greh pa, da v človeku razvije poželenje, ga zapelje in ubije. (Matej 11:19; Luka 7:35, pdč. op.; Rimljanom 7:8, 11)

 Podobno je apostol Janez takrat, ko je citiral Jezusa, poosebil svetega duha, ko je zanj dejal, da je »pomočnik«, ki bo dal dokaz, vodil, govoril, slišal, oznanjal, oslavil in prejel. Ko je govoril o tem »pomočniku«, je v grščini uporabil osebne zaimke za moški spol, kot sta »on« in »ga«. (Janez 16:7–15) Vendar je to storil zato, ker je grška beseda za »pomočnika« (parákletos) samostalnik moškega spola in po pravilih grške slovnice zahteva zaimek za moški spol. Ko pa se je Janez skliceval na svetega duha z besedo pneúma, je uporabil zaimek za srednji spol, saj je pneúma samostalnik srednjega spola. (Janez 14:16, 17)

 Zmota: Krst v imenu svetega duha dokazuje, da je sveti duh oseba.

 Dejstvo: Beseda »ime« v Svetem pismu včasih pomeni oblast ali avtoriteta. (5. Mojzesova 18:5, 19–22; Estera 8:10) Podobno slovenščina uporablja izraz »v imenu zakona«, vendar to ne pomeni, da je zakon oseba. Človek, ki se krsti »v imenu« svetega duha, priznava moč svetega duha in njegovo vlogo pri izpolnitvi Božje volje. (Matej 28:19)

 Zmota: Jezusovi apostoli in drugi takratni učenci so verjeli, da je sveti duh oseba.

 Dejstvo: Tega ne govori niti Sveto pismo niti zgodovina. V Encyclopædii Britannici piše: »Razlago, da je Sveti Duh svojstvena božja oseba, [...] so sprejeli na cerkvenem zboru v Konstantinoplu leta 381 n. št.« To je bilo več kot 250 let po smrti zadnjega od apostolov.