FEBRUARJA 1987 se je 85-letni moški odločil, da ne bo več hodil na redno dializo, ki ga je ohranjala pri življenju. Dva tedna kasneje je doma mirno umrl, ob njem pa je bil njegov edini sin.

V teh zadnjih skupnih dnevih sta imela priložnost temeljito premisliti o temi, o kateri sta se že prej pogovarjala: ali je življenje po smrti mogoče? Oče, ki je bil zelo izobražen človek, je bil glede tega skeptičen. Nanj so vplivali evolucijski nauki, poleg tega se mu je gnusila verska hinavščina. Imel se je za agnostika – bil je prepričan, da ni mogoče zagotovo reči, ali Bog obstaja.

Njegov sin ga je želel potolažiti in mu vliti upanje, zato mu je pojasnil, zakaj je ponovno življenje mogoče. Ko se je očetu približala smrt, je priznal, da bi želel še enkrat živeti ter biti poln moči in zdravja.

Večina ljudi, če ne že kar vsi, bi želela še enkrat živeti, če bi na svetu vladal mir, oni pa bi bili zopet zdravi in polni moči. Ljudje nismo kakor živali – bitja, ki so v Bibliji opisana kot »nerazumn[a]« oziroma kot takšna, ki »jih vodi nagon«. (2. Petrovo 2:12; New International Version) Svoje mrtve pokopavamo. Razmišljamo o prihodnosti. Nočemo se postarati, zboleti in umreti. Vendar je to del našega življenja.

Kadar razmišljamo o svoji smrti oziroma o smrti koga od naših dragih, postanemo žalostni. Vendar nam Biblija polaga na srce, naj nam premišljevanje o smrti ne vzame poguma, ko pravi: »Bolje je iti v hišo žalosti nego v hišo pojedine.« Nato dodaja: »Živeči [naj] si to vtisne v srce.« (Propovednik 7:2) Zakaj bi si morali to vtisniti v srce oziroma zakaj naj bi o smrti poglobljeno premišljevali?

En razlog je ta, da imamo prirojeno željo po tem, da bi živeli ter da bi mirno in varno uživali življenje. Smrt – neobstoj – nam je že sama po sebi odvratna. Težko, če ne že kar nemogoče, jo je sprejeti. Biblija pojasnjuje, zakaj je tako, ko pravi, da je Bog »večnost [. . .] položil človeku v um« oziroma »v srce«. (Propovednik 3:11; Revised Standard Version) Mi hočemo živeti – ne umreti. Razmislite: Ali bi bila ta želja tako močna, če nam Stvarnik že na začetku ne bi namenil večnega življenja? Ali je ponovno življenje v neskončnem zdravju in sreči mogoče?

V reviji AARP The Magazine, ki jo izdaja Ameriško združenje upokojencev, je bil lani objavljen članek z naslovom »Življenje po smrti«. Intervjuji, ki so jih opravili s precejšnjim številom ljudi, starih nad 50 let, so pokazali, da »se skoraj tri četrtine (73 odstotkov) [intervjuvanih] strinja z izjavo ‚Verjamem v življenje po smrti‘«. Po drugi strani pa je v reviji pisalo, da se je skoraj četrtina ljudi strinjala z izjavo »Menim, da je s smrtjo vsega konec«. Toda ali je to tisto, kar ljudje v resnici hočejo verjeti?

V istem članku so bile navedene besede Toma, katoličana iz New Yorka, ki je dejal: »Veste, duhovniki pridigajo o življenju po smrti. Jaz pravim, da ljudje pridigajo o marsičem. Enostavno se moraš sam odločiti, v kaj  boš verjel. Hodim k maši. Živim, kakor da smrt ni konec življenja, vendar v to ne verjamem. Če smrt res ni konec življenja, potem še toliko boljše.«

Podobno kakor Tom so mnogi ljudje skeptični. Tudi oče, ki smo ga omenili v uvodu tega članka, je bil, zato je svojemu sinu pogosto rekel: »Vera v Boga je za tiste, ki se ne morejo sprijazniti s smrtjo.« Toda on in drugi skeptiki so morali oziroma morajo priznati, da je vera v vsemogočnega Stvarnika odgovor na čudeže, ki jih je drugače nemogoče razumeti.

Denimo, le tri tedne po spočetju pričnejo v zarodku nastajati možganske celice. Te celice se hitro množijo; včasih jih v eni minuti nastane do 250.000! Devet mesecev kasneje pride na svet otrok, čigar možgani imajo neverjetne sposobnosti učenja. Molekularni biolog James Watson je za človeške možgane rekel, da so »nekaj najbolj zapletenega, kar smo do zdaj odkrili v našem vesolju«.

Večina ljudi je osupla, ko razmišlja o takšnih čudežih. Ali ste tudi vi? Ali vam je razmišljanje o tem pomagalo priti do odgovora na vprašanje, ki ga je pred davnimi časi zastavil neki moški? Vprašal je: »Ko človek umre, bo li spet živel?« Bogu je prepričano rekel: »Ti bi poklical, in jaz bi ti odgovoril; tožilo bi se ti po svojih rok stvari.« (Job 14:14, 15)

Prav gotovo je dobro premisliti o dokazih, zaradi katerih lahko verjamemo, da je po smrti mogoče še enkrat živeti.