Z Božjo pomočjo sem prestal preizkušnje

PRIPOVEDUJE VAZIR ASANOV

Pognal sem se iz postelje, si za pas zataknil Biblijo in se hitro oblekel. Preden sem skočil skozi okno, sem nekaj oblek zvil v sveženj, ga položil v posteljo in pokril z odejo, da je bilo videti, kakor da še spim. Nato sem tekel v kraljestveno dvorano in molil k Bogu za podporo. To je bilo leta 1991, ko mi je bilo štirinajst let.

RODIL sem se v kurdski družini v nekem mestu na jugu današnjega Kazahstana, ki je bil takrat ena od 15 republik Sovjetske zveze. Starši in sorodniki so me vzgajali v prepričanju, da lahko postanem voditelj in osvoboditelj svojega ljudstva. Nasprotnike Kurdov sem tako sovražil, da sem bil za to, da bi svoje ljudi osvobodil zatiranja, pripravljen tudi ubijati.

Proti koncu 1980-ih smo jaz, mama in mlajši brat pričeli preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami. Vendar nam je oče prepovedal, da bi se družili s kristjani. Kljub temu nisem nehal preučevati. V kurdski družini je neposlušnost družinskemu poglavarju praktično nepoznana. Svojega očeta sem imel rad, vendar sem vzljubil tudi biblijske resnice, ki sem se jih učil.

Nasprotovanje doma in v šoli

Nekoč je učitelj opazil v moji šolski torbi izvod revije Stražni stolp in o tem obvestil starše. Oče me je v besu tako močno udaril, da se mi je iz nosa ulila kri. »Ali si še povezan s to religijo?« je vpil.

Zatem je oznanil, da nisem več njegov sin. Kako me je to prizadelo! Hkrati so se me mnogi sošolci pričeli ogibati, nekateri pa so me celo odkrito žalili. Učitelji so mi pričeli dajati nižje ocene in se med poukom velikokrat posmehovali moji veri, s čimer so me skušali navesti na to, da bi prevzel njihove ateistične poglede.

Kljub takšnemu nasprotovanju sem se trudil obiskovati krščanske shode in drugim govoriti o svoji novonajdeni veri. Kmalu zatem je oče izvedel, da se še vedno družim s Pričami in berem Biblijo. Neke nedelje sem pričel iskati izgovor, da bi lahko šel iz hiše in obiskal shod. Oče me je takoj poslal v posteljo. Odločno je dejal: »Od sedaj naprej boš vsako nedeljo ob tem času v postelji.« Zagrozil mi je s hudimi posledicami, če ga ne bom ubogal, in prepričan sem, da je mislil resno.

S solzami v očeh sem prosil Jehova, pravega Boga, naj očetu omehča srce, vendar je ta ostal neomajen. Spomnil sem se, kako so bili zatirani Izraelci v Egiptu. Očetovo ravnanje  me je spominjalo na faraona, ki Izraelcev ni izpustil, da bi lahko šli častit Jehova. (2. Mojzesova 5:1, 2)

Sprejemanje odločitev

Neke nedelje sem se odločil, da grem na shod. Srce mi je razbijalo od zaskrbljenosti, ko sem ležal v postelji in potiho molil k Jehovu. Ko sta v sobo prišla starša, sem se pretvarjal, da spim. Oče je ponosno dejal: »Poglej, kako ubogljivega sina imava.« Poljubil me je in nato tiho odšel. Še naprej sem goreče molil.

Kmalu zatem, ko sta starša odšla iz sobe, sem storil to, kar sem opisal na začetku – vstal sem, vzel čevlje izpod postelje in skočil skozi okno. Dve uri shoda sta hitro minili in spraševal sem se, kaj se bo zgodilo, ko pridem domov. Na srečo mama ni nič povedala očetu, čeprav je opazila, da so v moji postelji namesto mene oblačila. Vendar me je opozorila, da mojega početja ne bo več prikrivala očetu.

Leta 1992 sem staršem rekel, da moj prijatelj pripravlja posebno praznovanje in da sem povabljen nanj. Pravzaprav je bil ta posebni dogodek, ki sem se ga nameraval udeležiti, zbor Jehovovih prič v mestu Taraz, ki leži kakih 100 kilometrov od našega doma v mestu Karatau. Tam sem se nameraval krstiti v znak svoje posvetitve Jehovu. Mamo sem vprašal, ali bi lahko dobil čeber sončničnih semen, ki smo jih imeli na skednju. Semena sem spražil in jih prodal na trgu, s čimer sem zaslužil dovolj denarja, da sem lahko odšel na zbor.

Ko sem se vrnil, me je oče vprašal, ali je bilo pri prijatelju lepo. Zagotovil sem mu, da je bilo. Čutil sem Jehovovo podporo, saj me oče ni več spraševal o tej zadevi. Zares so mi bile pri srcu besede iz Pregovorov 3:5, 6: »Upaj v GOSPODA iz vsega srca svojega, na umnost svojo pa se ne zanašaj. Na vseh potih svojih ga spoznavaj, in on ravne naredi steze tvoje.«

Duhovno oslabim

Po krstu mi oče ni nehal nasprotovati. Ker sem se še naprej družil s Pričami, me je hudo pretepal, pred drugimi in na samem. Skoraj vsak dan sem bil žrtev poniževanja in pritiskov, zato sem pogosto jokal. Kazahstan je bil takrat v procesu odcepitve od Sovjetske zveze, zato so me starši in sorodniki skušali pregovoriti, naj si prizadevam doseči kaj dobrega za naš narod kot politik. Menili so, da zapravljam odlično priložnost.

Moj starejši brat je postal uspešen športnik in oče mi ga je pogosto dajal za zgled. No, proti koncu leta 1994 sem se tudi sam pričel ukvarjati s športom. Bil sem obdarjen z naravnimi sposobnostmi, zato sem se v nogometu in gimnastiki izkazal ter kmalu pričel dobivati nagrade in priznanja. Začel sem tudi proučevati pravo, da bi bil sposoben ščititi interese Kurdov. Zanimati sem se celo pričel za politiko in premišljeval sem, da bi ustanovil kurdsko stranko mladih. Sedaj me je oče začel hvaliti.

»Ati, zmagal si«

Duhovno sem tako oslabel, da sem nehal brati Biblijo in nisem več obiskoval shodov Jehovovih prič. Tolažil sem se z mislijo, da bom znova pričel služiti Jehovu, ko bom starejši. Nekoč me je oče vprašal, ali se še družim s Pričami. »Ne ati, zmagal si,« sem mu odvrnil. »Ali si sedaj zadovoljen?« Ko je to slišal, je bil zelo zadovoljen. »Sedaj si končno spet moj sin,« je ponosno dejal.

 Dve leti nisem obiskoval shodov, čeprav sem si to občasno zaželel. Toda zadrževali so me občutki sramu. Mislil sem si, da člani občine ne bodo razumeli mojih razmer.

Hkrati pa sem bil prepričan, da ni na tem svetu nič boljšega kakor služiti Jehovu. »Konec koncev imam Jehova rad!« sem si pogosto rekel. Zatem je oče začel pritiskati name, naj si pridobim univerzitetno izobrazbo. Vdal sem se in mu celo obljubil, da bom šolo končal z odliko. V srcu pa sem upal, da bom takrat, ko bom na univerzi v Alma-Ati, velikem sodobnem mestu v južnem Kazahstanu, končno lahko poiskal Priče.

Sprememba na boljše

Nedolgo zatem, ko sem pričel študirati na univerzi v Alma-Ati, sem srečal Jehovova pričevalca, ki sta oznanjevala na ulici. Ustavila sta me in me vprašala: »Kaj mislite, kdo vlada temu svetu?«

»Satan Hudič, sovražnik Jehova in vsega človeštva,« sem odgovoril. (2. Korinčanom 4:3, 4) Pojasnil sem jima, da sem krščen Priča, vendar sem nedejaven.

Proti koncu leta 1996 sem znova pričel preučevati Biblijo s Pričami. Po nekaj preučevanjih se mi je vrnila srčna želja po tem, da bi služil Jehovu, in pričel sem sodelovati v vseh dejavnostih Jehovovih prič v Alma-Ati. Septembra 1997 sem pričel pionirati oziroma polnočasno oznanjevati.

Leto kasneje me je obiskal oče. Stekel sem k njemu in objela sva se. Prosil me je za odpuščanje za to, kako je ravnal z menoj v vseh teh letih. Rekel je, da je napačno dojemal tako mene kot mojo vero. »Ati, zelo te imam rad,« sem mu dejal.

Kako vesel sem bil, ko je oče sprejel biblijsko literaturo in zaprosil za Biblijo ter rekel, da bi jo rad v celoti prebral! Čez eno leto me je znova obiskal, tokrat skupaj z mamo. V kraljestveni dvorani so ju ljudje različnih narodnosti prisrčno pozdravili, tako da so stopili do njiju in se jima predstavili. To je na očeta naredilo močan vtis in pričel je z velikim zanimanjem brati literaturo Prič.

Bogato blagoslovljen

Septembra 2001 sem se poročil z Jeleno, čudovitim ruskim dekletom. Krstila se je leta 1997 in pričela pionirati maja 2003. Na najino veliko veselje sva izvedela, da sta moja starša pričela preučevati Biblijo s Pričami in da dobro duhovno napredujeta. Pravzaprav tej novici nisem mogel verjeti, vse dokler tega nisem slišal iz očetovih ust. Po telefonu mi je rekel, da je Jehova edini pravi Bog!

Tako srečen sem, da sem tukaj v Alma-Ati imel priložnost voditi biblijske pouke z ljudmi iz mnogih dežel, tudi iz Irana, Kitajske, Pakistana, Sirije in Turčije. Nedolgo tega me je neki iranski duhovnik prosil, ali bi lahko z njim preučeval Biblijo v njegovem maternem jeziku, perzijščini. Nekdanji general iz Afganistana je bil zelo prevzet nad tem, kar je izvedel o Jehovu. V veselje mi je bilo preučevati tudi z nekim Sirijcem v mojem maternem kurdskem jeziku, preučeval pa sem še z drugimi ljudmi v kazaščini in ruščini, drugima jezikoma, ki sem se ju naučil v otroštvu.

Sedaj skupaj z Jeleno služim v kazaško govoreči občini, ki je ena od kakih 35 občin Jehovovih prič v Alma-Ati. Lani sva imela prednost začasno delati v nedavno dokončanem podružničnem uradu Jehovovih prič blizu Alma-Ate.

V preteklosti sem bil naučen sovražiti, toda Jehova me je naučil ljubiti. Prepričan sem, da se ne bi smeli nikoli pustiti omajati, četudi bi na nas pritiskali dobronamerni sorodniki in prijatelji. (Galačanom 6:9) Tako vesel sem, da sva z ženo sedaj »zelo zaposlen[a] v Gospodovem delu«. (1. Korinčanom 15:58)

[Poudarjeno besedilo na strani 13]

Mama me je opozorila, da mojega početja ne bo več prikrivala očetu

 [Slika na strani 15]

Kraljestvena dvorana v mestu Karatau, ki sem jo obiskoval v zgodnji mladosti

[Slika na strani 15]

Moja starša, ki sta sedaj naklonjena našemu delu

[Slika na strani 15]

Z Jeleno na najin poročni dan

[Slika na strani 15]

Z Jeleno pred novim podružničnim uradom blizu Alma-Ate