Mante se prehranjujejo tako, da med plavanjem v usta lovijo mešanico morske vode in planktona. Ta mešanica zadene ob nekakšen filter, zaradi česar se plankton odbije v grlo, skozi katerega ga manta pogoltne. Voda teče čez filter in se izloči skozi škrge. Toda mante lahko v svojem filtru prestrežejo tudi plankton, ki je veliko manjši kot odprtine na filtru. Po besedah znanstvenega novinarja Eda Yonga je ta sposobnost »nekaj, kar se zdi nemogoče«.

 Razmislite: Mantin filtrirni sistem je videti kot pet obokov, ki spominjajo na dvostranske glavnike. Nekateri zobje teh glavnikov oziroma režnji so nagnjeni naprej, nekateri pa nazaj. Ti režnji ločujejo morsko vodo, tako da nekaj vode teče nad režnji, nekaj pa med njimi, pri čemer se ustvarjajo drobni vrtinci.

 Ko plankton ali drugi delci hrane zadenejo ob vodilni rob režnjev, se odbijejo v hitrejši tok in končajo v mantinem grlu, kjer jih manta pogoltne. Tudi plankton, ki je tako majhen, da bi lahko ušel med režnji, je preusmerjen v mantino grlo, saj vrtinci pospešijo njegovo potovanje in ga prisilijo, da se odbije nazaj v tok. Ta filtrirni sistem manti omogoča, da ujame delce, ki bi sicer ušli skozi vrzeli med režnji nazaj v morsko vodo.

 Poleg tega se mantin filtrirno prehranjevalni sistem ne more zamašiti in je samoočiščevalen, ne glede na to, kako hitro manta plava ali kakšna je koncentracija planktona v vodi.

 Raziskovalci upajo, da bodo lahko posnemali mantin filtrirni mehanizem pri oblikovanju filtrov, ki bodo lahko čistili odpadno vodo in odstranili škodljive delce mikroplastike.

 Kaj menite? Ali je mantin filtrirni sistem plod evolucije ali ustvaritve?