Preberi, kaj se je zgodilo Karini, in si predstavljaj, da si na njenem mestu. Kaj bi storil ti?

 Karina: »Na poti v šolo sem prehitro vozila, zato mi je policist dal znak, naj ustavim, in mi napisal kazen. Bila sem čisto iz sebe! Povedala sem mami, kaj se mi je zgodilo, ona pa mi je rekla, da moram povedati tudi očetu, ampak nisem hotela.«

  Kaj bi storil ti?

1.  Možnost A: Bil bi tiho in upal, da oče tega ne bo nikoli odkril.

2.  Možnost B: Natanko bi povedal očetu, kaj se je zgodilo.

 Morda bi te mikalo, da bi se odločil za možnost A. Navsezadnje bo tvoja mama morda predvidevala, da si stopil do očeta in mu povedal, kaj se je zgodilo. Vendar obstajajo dobri razlogi, da priznaš svoje napake – pa naj bo to kazen za prehitro vožnjo ali kaj drugega.

1.  1. Ker je to prav. V Svetem pismu najdemo merilo za kristjane: »Želimo [se] v vsem pošteno vesti.« (Hebrejcem 13:18)

    »Zares se trudim biti poštena in prevzeti odgovornost za svoja dejanja – in ko naredim neumnost, to želim čim prej priznati.« (Alexis)

2.  2. Ker ljudje raje odpustijo tistim, ki svoje napake priznajo. Sveto pismo pravi: »Kdor zakriva svoje prestopke, ne bo imel uspeha, tistemu, ki jih prizna in opusti, pa bo izkazano usmiljenje.« (Pregovori 28:13)

    »Za to, da priznaš napako, potrebuješ pogum, toda ravno s tem si pridobiš zaupanje drugih. Vidijo, da si pošten. Ko priznaš, da si ga polomil, iz slabega narediš nekaj dobrega.« (Richard)

3.  3. In najpomembnejše – ker je to všeč Bogu Jehovu. Za Jehova v Svetem pismu piše, da se mu »prekanjen človek gnusi, s poštenimi pa je zaupen« oziroma tesen prijatelj. (Pregovori 3:32)

    »Potem ko sem naredila hudo napako, sem dojela, da tega ne smem skrivati, ampak da moram vse povedati. Jehova me nikakor ne bi mogel blagosloviti, če ne bi delala tako, kot on želi.« (Rachel)

 In kaj je Karina ukrenila glede napake, ki jo je naredila? Kazen za prehitro vožnjo je skušala skriti pred očetom, vendar ji ni uspelo. »Čez kakšno leto,« pravi Karina, »je oče pregledoval naše dokumente o avtomobilskem zavarovanju in opazil, da je na moje ime napisana kazen za prehitro vožnjo. Tako sem jih slišala – tudi mama je bila jezna, ker nisem naredila, kar mi je rekla!«

 Kakšen je pouk: Karina pravi: »Če prikrivaš, da si nekaj naredil narobe, zadevo samo poslabšaš. Prej ali slej boš moral za to odgovarjati!«

 Vsi delamo napake. (Rimljanom 3:23; 1. Janezovo 1:8) In to, da jih priznaš – in to čim prej – je znak ponižnosti in zrelosti.

 Naslednji korak je, da se iz napak, ki jih narediš, kaj naučiš. Žal nekateri mladi ne izkoristijo te priložnosti! Morda menijo tako, kakor je nekoč razmišljala Priscilla, ki je v najstniških letih. Takole pravi: »Napake so mi jemale vso voljo. O sebi nisem imela preveč dobrega mnenja, zato so se mi zdele kot velikansko breme, ki ga ne morem nositi. To me je tako čustveno zdelalo, da sem mislila, da sem brezupen primer.«

 Ali se kdaj pa kdaj tako počutiš tudi ti? Če da, ne pozabi: Če premlevaš stare napake, je to tako, kakor če bi med vožnjo avtomobila ves čas gledal v vzvratno ogledalo. Če se boš osredotočal na preteklost, se boš počutil ničvrednega in se ne boš imel moči spoprijeti s prihodnjimi težavami.

 Zakaj ne bi raje na stvari pričel gledati bolj uravnovešeno?

 »O svojih napakah razmisli in se iz njih kaj nauči, tako da jih ne boš ponavljal. Ampak o njih ne tuhtaj preveč, da te ne bodo čisto potrle.« (Elliot)

 »Na svoje napake skušam gledati kot na priložnost, da se iz vsake naučim kaj, kar mi pomaga postati boljši človek in naslednjič ravnati drugače. To je vsekakor boljše stališče, saj ti pomaga rasti.« (Vera)