Brata Femija Durodola in njegovo ženo Jano je ob 5. uri zjutraj zbudil telefonski klic občinskega starešina. »Brat je rekel: ‚Ne skrbita, samo pripravita se. Ruska vojska prihaja v Kijev!‘« pripoveduje Jana. »V tistem trenutku sem kar otrpnila.«

Femi, ki prihaja iz Nigerije, in Jana, ki je doma iz Ukrajine, sta se pred kratkim poročila. Takoj sta se oblekla, si pripravila še zadnjo skodelico kave v svojem domu in prebrala dnevni stavek. Pisalo je: »Ne vznemirjajte se, ohranite zaupanje – v tem bo vaša moč.« (Izaija 30:15) Femi je potem goreče molil k Jehovu. Pograbila sta svoji torbi za nujne primere in pustila vse za sabo, da bi zbežala na Nizozemsko.

Nekaj podobnega so doživeli številni naši bratje in sestre, ki so se odločili zbežati iz Ukrajine, potem ko je 24. februarja 2022 v državo vdrla Rusija. V Ukrajini je približno 130.000 Jehovovih prič. Do danes se je več kot 36.000 Prič odločilo zapustiti svoj dom in več kot 16.000 od njih je zbežalo v drugo državo. Veliko jih je za sabo pustilo svoje domove, službe in občine. Med to vojno ukrajinskim moškim, starim od 18 do 60 let, ni dovoljeno oditi iz države. Med izjemami so moški, ki imajo državljanstvo drugih držav.

Bratje in sestre, ki bežijo, imajo s sabo samo najnujnejše. Ko se vkrcajo na vlake in avtobuse, je pred njimi naporno potovanje na varno in včasih sploh ne vedo, kam jih bo pot pripeljala. Medtem ko zapuščajo uničena mesta, jim daje moč vera v Jehova. Ne vedo, ali se bodo sploh še kdaj vrnili.

»Vse sva pustila za sabo. Vzela sva samo nekaj stvari,« pravi Jana. »Ta situacija naju je spomnila, da je osebni odnos z Jehovom edina stvar, ki je zares pomembna.«

Nedaleč stran od doma sestre Lilije Antonjuk v Kijevu se je slišalo tuljenje siren za zračni napad in bobnenje eksplozij. Po cestah je bilo polno požganih avtov in kosov razrušenih zgradb in mostov.

Lilija in njena 17-letna hčerka Oleksandra sta se odločili zapustiti državo. Več dni sta na natrpanem vlaku potovali na Poljsko. Imeli sta zelo malo hrane in sta morali po več ur stati. Ko sta prispeli v poljsko mesto Przemyśl, sta začutili olajšanje.

»Takoj ko sva videli brate in sestre z napisi JW.ORG, sva vedeli, da bo vse v redu,« pravi Lilija. Sestri so odpeljali v kraljestveno dvorano, kjer sta se lahko ogreli, najedli in spočili. Kmalu zatem so jima bratje priskrbeli zasebno namestitev.

»Občutili sva, da Jehova skrbi za naju, in najina vera se je okrepila,« pravi Lilija, ki je potem odpotovala v Nemčijo. »Zelo sem hvaležna Jehovu, ker nas ima rad in nam je dal brate in sestre, ki nam z veseljem pomagajo v težavah.«

Sestra Anastasija Kovaljova je opisala, kako so vojaške sile iz zraka napadle mesto Zaporožje. Iz svojega stanovanja je videla bliskanje iz minometov in slišala eksplozije. Za njenega 7-letnega nečaka in 3-letno nečakinjo je bilo neprestano bombardiranje zelo travmatično, zato se je družina odločila oditi. »Ker s sabo nismo mogli vzeti veliko stvari, nismo imeli dovolj oblačil in drugih stvari,« pripoveduje. »Bratje in sestre so poskrbeli za vse. Imeli smo vse, kar smo potrebovali, in še več.« Anastasija, njena svakinja Anja in otroka so prek Poljske odpotovali v Nemčijo.

Sestra Anastasija Ščukina in njena mama Olga Lisenko sta se vsakič, ko so zatulile sirene za zračni napad, zaklenili v hladno klet svoje hiške. Obe sta pionirki in sta služili v majhnem mestu Brajiliv v viniški oblasti, kjer se je potrebovalo več oznanjevalcev. Težko se jima je bilo odločiti, ali naj odideta. Ampak na koncu je situacija postala zelo nevarna, zato sta se odločili zapustiti državo. Vzeli sta samo najnujnejše stvari. Z vlakom sta potovali dva dni in v tem času zelo malo spali. Za Olgo, ki je stara 58 let in ima zdravstvene težave, je bilo zelo težko oditi. Ko sta ob dveh zjutraj prišli v poljsko mesto Rzeszów, jima je na postaji izreklo dobrodošlico nekaj bratov in sester. »Čeprav je bilo zelo pozno, so naju bratje in sestre čakali,« pravi Anastasija. »Neizmerno sva hvaležni Jehovu in bratom in sestram.«

V mestu Sumi sta se brat Andrzej Chyba iz Poljske in njegova žena Elizabeth iz Velike Britanije skupaj s še petimi drugimi skrivala v kleti nekega brata. Zunaj so lahko slišali lovska letala, pa tudi streljanje in bombne eksplozije. Bratje in sestre so se opogumili, ko so gledali svetopisemsko dramo O Jehova, vate zaupam, ki prikazuje, kako so v času kralja Ezekija Asirci prišli napast Jeruzalem.

»Soverniki so nam pošiljali različne svetopisemske misli. Spodbudili so nas, naj na primer preberemo 27. psalm,« pravi Andrzej, ki je z ženo zdaj na Poljskem.

Prepričani smo, da bo Jehova blagoslovil naše brate in sestre, ki so zapustili vse stvari, medtem ko upajo na prihodnost brez vojn. (Filipljanom 3:8)