Moja stara starša sta slišala za obljubo o Božjem kraljestvu leta 1906, ko jima je za davico umrl sin. Njun zdravnik je bil eden od Preučevalcev Biblije, kot so se takrat imenovale Jehovove priče. Povedal jima je za tolažilno upanje iz Svetega pisma, med drugim za vstajenjsko upanje. Tako so moja stara starša, moja mama in njena sestra postali Preučevalci Biblije.

 Mnogo let so ti sorodniki goreče služili Jehovu. Ko se je v Čikagu v ameriški zvezni državi Illinois predvajala Fotodrama stvarjenja, so sestre celo pomagale navzočim najti svoje sedeže. Na žalost je bila mama edina, ki je še naprej vztrajno služila Jehovu. To zanjo ni bilo enostavno, saj so bili kot družina med seboj zelo povezani. Skupaj so služili Jehovu vse do tridesetih let prejšnjega stoletja. Mama je s svojo zvestobo in poslušnostjo Jehovu name naredila velik vtis. Velik zgled mi je bil tudi oče, ki je bil prav tako zvest Preučevalec Biblije.

 Rodila sem se leta 1927. Bila sem prva od šestih otrok. Vsi smo ostali v resnici. Oče je bil mizar. Na obrobju mesta Čikago smo živeli v lepi hiši. Imeli smo velik zelenjavni vrt in tudi vzrejali piščance in race.

 Uživala sem v delu. Ena od mojih zadolžitev v družini je bila krpanje nogavic. Mnogi danes lukenj na nogavicah ne krpajo več, včasih pa nogavic z luknjami nismo kar vrgli stran. Luknje smo zašili s šivanko in nitjo. Ta veščina mi je zelo koristila tudi kasneje v življenju, saj sem veliko šivala.

 Moj oče je poskrbel, da nikoli nismo zanemarjali duhovnih potreb. Obiskovali smo vse krščanske shode, redno oznanjevali in vsak dan pregledali kakšno biblijsko vrstico. Ob sobotnih večerih smo kot družina preučevali Sveto pismo s pomočjo Stražnega stolpa.

 Oče je zato, da bi pri sosedih vzbudil zanimanje za resnico, na okno v dnevni sobi namestil svetlobni napis, ki so ga naredili naši bratje. Usmerjal je pozornost na javni govor ali na katero od naših publikacij. Lučka v napisu se je prižigala in ugašala in tako pritegnila pozornost mimoidočih. Oče je dva napisa namestil tudi na avto.

 Oče nas je z besedami in s svojim zgledom učil, kako pomembna je poslušnost Jehovu. Mama ga je v vsem podpirala. Ko je bila moja najmlajša sestra stara 5 let, je mama začela služiti Jehovu polnočasno. Pionirala je do konca svojega dolgega življenja. Ne bi si mogla želeti boljših staršev.

 Včasih smo živeli precej drugače kot danes. Takrat nismo imeli televizije. Otroci smo sedeli na tleh in poslušali zanimive oddaje na radiu. Predvsem pa je naša družina uživala v duhovnih programih, ki jih je po radiu prenašala Jehovova organizacija.

 Zelo radi smo hodili na zborovanja Jehovovih prič. Na zborovanju leta 1935 smo spoznali, da ima »velika množica«, ki je omenjena v Razodetju 7:9, 14 in bo preživela »veliko stisko«, upanje na večno življenje v raju na zemlji. Pred letom 1935 sta na spominski slovesnosti oba starša jemala simbole. Po tem zborovanju jih je vzel samo še oče. Mama pa je razumela, da ne bo vladala s Kristusom v nebesih, ampak da ima upanje na večno življenje na zemlji.

 Leta 1941 smo imeli v mestu St. Louis v ameriški zvezni državi Misuri zborovanje. Brat Joseph Rutherford, ki je takrat vodil delo, je objavil izid knjige Otroci. Sledil je bučen aplavz. Takrat sem bila stara 14 let in krščena eno leto. Živo se spominjam, kako smo se otroci postavili v vrsto in odšli na oder, da bi dobili svoj izvod knjige.

 Takrat smo oznanjevali drugače kot danes. V tridesetih letih prejšnjega stoletja smo stanovalcem predvajali vnaprej posnete govore na prenosnih gramofonih. Preden smo potrkali na vrata, smo pripravili gramofon in se prepričali, da sta plošča in gramofonska igla na pravem mestu. Ko je stanovalec odprl vrata, smo imeli kratko predstavitev. Predvajali smo štiri in pol minutni svetopisemski govor in nato ponudili literaturo. Na našem področju so ljudje vedno spoštljivo poslušali. Ne spominjam se, da bi bil kdo neprijazen. Ko sem pri 16 letih začela pionirati, sem od očeta dobila svoj lasten gramofon, ki sem ga ponosno uporabljala na oznanjevanju. Moja sopionirka je bila prijetna sestra, ki ji je bilo ime Lorraine.

 Obveščevalni pohodi so bili še ena oblika oznanjevanja. Sprva smo na sebi nosili plakate, s katerimi smo vabili na javne govore. En plakat smo imeli obešen spredaj, drugega pa zadaj. Na njih so bili napisi, kot sta »Religija je zanka in prevara« in »Služite Bogu in kralju Kristusu«.

 Na shodih so nas pripravili na nasprotovanje. Učili smo se, kako zagovarjati resnico. In do nasprotovanja je res prišlo. Ko sva na primer prvič ponujali revije v zelo obiskanem trgovskem središču, so naju policisti s kombijem odpeljali na policijsko postajo. Nekaj ur kasneje so naju izpustili. Bili sva veseli, ker sva bili preganjani zaradi poslušnosti Jehovu.

 Čez čas mi je Lorraine predstavila brata po imenu Eugene Rosam, ki ga je spoznala na zboru v Minneapolisu v ameriški zvezni državi Minnesota. Eugene je odraščal v Key Westu na Floridi. Ko je bil v desetem razredu, so ga izključili iz šole, ker ni želel sodelovati pri domoljubni slovesnosti. Takoj je začel pionirati. Nekega dne je srečal bivšo sošolko. Ker je bil Eugene odličen učenec, se je spraševala, zakaj je bil izključen. Na njeno vprašanje je odgovoril s Svetim pismom, zato je sprejela svetopisemski tečaj. Sprejela je resnico in postala zvesta sestra.

 Z Eugenom sva se poročila leta 1948. Takoj po poroki sva pričela pionirati v Key Westu. Kasneje so naju povabili v 18. razred šole Gilead. Diplomirala sva na začetku leta 1952. Eden od predmetov je bila tudi španščina, zato sva pričakovala, da bova kot misijonarja dodeljena v katero od špansko govorečih držav. Ampak to se ni zgodilo. Medtem ko sva bila v Gileadu, je v Koreji divjala vojna. Eugena so vpoklicali v vojsko. Bila sva presenečena, saj je bil med 2. svetovno vojno kot verski delavec oproščen služenja vojaškega roka. Zaradi tega vpoklica so nama predlagali, da ostaneva v Združenih državah Amerike. Jokala sem od razočaranja. Po dveh letih so Eugena končno oprostili služenja v vojski. Iz tega razočaranja sva se naučila dragoceno lekcijo. Ko se ena vrata zaprejo, Jehova lahko odpre druga, kar je tudi naredil. Morala sva biti samo potrpežljiva.

 Potem ko sva služila kot pionirja v špansko govoreči občini v Tucsonu v ameriški zvezni državi Arizona, sva bila leta 1953 dodeljena v potujoče delo. V naslednjih letih sva služila v okrajih v Ohiu, Kaliforniji in v mestu New York. Leta 1958 sva začela z območnim delom a v Kaliforniji in Oregonu. Nastanjena sva bila pri sovernikih. Leta 1960 sva šla v Kanado, kjer je Eugene služil kot učitelj v Kraljestveni strežbeni šoli za občinske nadzornike. Tam sva ostala vse do leta 1988.

 Iz časa, ki sva ga preživela v Kanadi, se zelo rada spominjam družine, ki sva jo z neko sestro srečali na oznanjevanju od vrat do vrat. Na prvem obisku sva spoznali mamo Gail, ki nama je povedala, da so njeni sinovi zelo žalostni, ker jim je umrl dedek. Spraševali so jo: »Zakaj je umrl? Kam je šel?« Gail jim ni znala odgovoriti. S sestro sva ji prebrali nekaj tolažilnih svetopisemskih vrstic.

 V tistem času je Eugene služil kot okrajni nadzornik, zato sva bila tam samo en teden. Sestra, ki je bila z mano pri Gail, jo je ponovno obiskala. In kakšen je bil rezultat? Gail je sprejela resnico, prav tako pa tudi njen mož Bill in njuni trije otroci Christopher, Steve in Patrick. Chris je starešina v Kanadi. Steve služi kot učitelj v biblijski šoli v Palm Coastu na Floridi. Patrick pa je član podružničnega odbora na Tajskem. Vsa ta leta sva z Eugenom ostala tesno povezana s to družino. Zelo sem vesela, da sem prispevala vsaj majhen del k temu, da so spoznali Jehova.

 Ko sva bila v Kanadi je Eugene od Jehova dobil zanimivo in zelo pomembno nalogo. Naj vam povem nekaj o tem.

 Pred leti je bilo naše stališče glede transfuzije krvi napačno razumljeno in mediji so o tem negativno poročali. Časopisi po vsej Kanadi so objavljali lažne zgodbe o Jehovovih pričah. Starše so obtožili, da so njihovi otroci umrli, ker niso dovolili, da bi dobili transfuzijo. Moj mož je pomagal pri dokazovanju, da te zgodbe niso resnične.

 Leta 1969 je bilo mednarodno zborovanje v Buffalu v New Yorku. Tik pred zborovanjem je Eugene skupaj z nekaterimi brati obiskal večje bolnišnice na tem področju. Pojasnil jim je, da bo na zborovanju približno 50.000 Prič iz Kanade in Združenih držav Amerike. Če bi kdo imel na zborovanju resne zdravstvene težave, bi bilo koristno, da bi zdravniki razumeli naše stališče glede krvi in videli, kako razumno je. Bratje so zdravnikom priskrbeli članke o brezkrvnem zdravljenju iz publikacij, ki jih zdravniki spoštujejo. Ker so se zdravniki pozitivno odzvali, so Eugene in nekateri drugi bratje prevzeli pobudo in začeli obiskovati bolnišnice v Kanadi. Prav tako so pomagali krajevnim starešinam, da so se še bolj učinkovito spoprijeli z nujnimi primeri.

 Postopoma so ta prizadevanja obrodila dobre sadove. Sledilo je nekaj, česar si nisva mogla predstavljati. Kaj pa?

 Sredi 1980-ih je Eugena poklical Milton Henschel iz svetovnega središča v Brooklynu v New Yorku. Vodstveni organ je želel, da se program, ki je že deloval v ZDA, razširi in da se priskrbi informacije še več zdravnikom. Tako sva se z Eugenom preselila v Brooklyn. Januarja 1988 je Vodstveni organ na svetovnem središču ustanovil oddelek, ki se je imenoval bolnišničnoinformativna služba. Kasneje so moj mož in še druga dva brata dobili nalogo, da vodijo seminarje, najprej v ZDA potem pa še v drugih državah. Kmalu so bili v podružnicah ustanovljeni bolnišničnoinformativni oddelki, v različnih mestih pa odbori za stike z bolnišnicami. Ne morem si predstavljati, koliko Pričam in njihovim otrokom je koristila ta ljubeča pomoč od Jehova. Medtem ko je Eugene vodil seminarje in obiskoval bolnišnice, sem jaz delala v tamkajšnjem Betelu, največkrat v šivalnici ali kuhinji.

 Leta 2006 sem se morala spoprijeti z največjim izzivom v svojem življenju. Moj dragi Eugene je umrl. Zelo pogrešam njegovo ljubeče prijateljstvo. Kaj mi pomaga vztrajati? Kar nekaj stvari. Jehovu ostajam blizu tako, da molim in redno berem Biblijo. Poslušam dnevno pregledovanje Svetega pisma z betelsko družino. Preberem si poglavje iz Svetega pisma, iz katerega je vzet dnevni stavek. V Betelu še naprej opravljam svojo nalogo v šiviljskem oddelku, ki jo zelo cenim. Na začetku, ko sva prišla v Betel, sem lahko celo pomagala šivati zavese za zborske dvorane v zveznih državah New Jersey in New York. Sedaj služim v Betelu v Fishkillu, kjer popravljam oblačila in opravljam druga manjša dela. b

 Najpomembnejše v življenju mi je, da imam rada Jehova ter da ubogam njega in njegovo organizacijo. (Hebrejcem 13:17; 1. Janezovo 5:3) Vesela sem, da sva si z Eugenom postavila prave prioritete. Zato sem povsem prepričana, da naju bo Jehova nagradil z večnim življenjem na rajski zemlji in da bova spet videla drug drugega. (Janez 5:28, 29)