TA PREGOVOR zelo dobro poznajo ljudje v vzhodni Afriki in nedvomno opiše čustva mnogih po svetu. Ali tudi vi enako gledate na sposojanje denarja od prijateljev ali koga drugega? Morda se nam včasih to zdi prikladno, vendar ali je tudi modro? Katere so nevarnosti in pasti sposojanja?

Neki drug svahilijski pregovor nam odkrije, kaj je lahko bistvo problema. Ta pregovor se glasi: »Sposojanje in posojanje uniči prijateljstvo.« Res je, dolg lahko ogrozi naše prijateljstvo in medsebojne odnose. Celo z najboljšimi načrti in iskrenimi nameni se stvari ne izidejo vedno tako, kot smo pričakovali. Posojilodajalca lahko na primer razjezi, če čas mineva, ne da bi mu posojilojemalec vračal izposojeni denar. Med posojilodajalcem in posojilojemalcem lahko pride do zamere in njun odnos – celo odnos med njunima družinama – lahko postane napet. Ker so posojila morebiten vzrok za spore, je dobro, da si sposodimo denar šele takrat, ko ni nobene druge možnosti več. Na izposojanje naj ne bi gledali kot na lahko rešitev svojih finančnih težav.

Izposojanje denarja lahko tudi ogrozi odnos, ki ga ima človek z Bogom. Kako? Kot prvo, Sveto pismo pravi, da je ta, ki si izposoja denar ter premišljeno in namerno noče vrniti svojih dolgov, hudobnež. (Psalm 37:21) Poleg tega še jasno pove: »Kdor si izposoja, je služabnik posojevalcu.« (Pregovori 22:7) Posojilojemalec se mora zavedati, da je, dokler ne vrne denarja, dolžnik posojilodajalcu. Resničen je tudi naslednji afriški pregovor, ki pravi: »Če si sposodiš noge koga drugega, boš hodil, kamor te bo ta vodil.« Pregovor želi povedati, da tisti, ki si nakoplje velike dolgove, ne more več svobodno delati tega, kar si želi.

Zato bi morali dati prednost vračanju izposojenega denarja. Drugače lahko nastopijo težave. Vedno večji dolgovi lahko povzročijo veliko bolečin, pa tudi neprespane noči, prekomerno delo, prepire med možem in ženo ter celo razpad družine, da ne omenimo še možnih tožb in zapornih kazni.  V Rimljanom 13:8 so zapisane modre besede: »Nikomur ne bodite nič dolžni, razen to, da ljubite drug drugega.«

Glede na vse to je najboljše, da smo previdni, ko gre za izposojanje denarja. Modro je, da se vprašamo: Ali si res moram sposoditi denar? Ali gre za to, da bi potreboval denar za osnovne potrebščine, tako da bi lahko poskrbel za svojo družino? Ali pa sem postal nekoliko pohlepen in želim živeti preko svojih zmožnosti? Največkrat bi bilo boljše, da smo zadovoljni z manj, kakor pa da se zadolžujemo.

Seveda so lahko izjeme, denimo ko gre za kak nujen primer in je videti, da ni drugega izhoda. Če se v takšnih okoliščinah kdo odloči, da si bo izposodil denar, bi se vseeno moral vesti pošteno. Kako lahko to stori?

Kot prvo, nikoli ne bi smeli izkoristiti človeka, in to samo zato, ker je morda videti gmotno bolj priskrbljen od drugih. Ne bi smeli razmišljati, da nam je človek, ki je premožen, dolžan finančno pomagati. Niti si ne bi smeli misliti, da do takšnih ljudi nismo moralno obvezani ravnati pošteno. Ne zavidajmo tistim, za katere se zdi, da imajo dovolj finančnih sredstev. (Pregovori 28:22)

Kot drugo, naredimo vse, kar je v naši moči, da vrnemo izposojeni denar, in to čim prej. Če posojilodajalec ne določi roka vračila, bi ga morali določiti vi in ga tudi upoštevati. Priporočljivo je, da dogovor zapišeta, da bi se ognila kasnejšim morebitnim nesporazumom. (Jeremija 32:9, 10) Če je mogoče, osebno vrnite posojilodajalcu, kar ste si od njega izposodili, zato da se mu lahko zahvalite. Vestno vračanje tega, kar smo si izposodili, pripomore k dobrim odnosom. Jezus je v svojem govoru na gori rekel: »Naj vaš ‚da‘ pomeni da in vaš ‚ne‘ naj pomeni ne.« (Matej 5:37) Poleg tega imejmo vedno v mislih zlato pravilo: »Vse torej, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim.« (Matej 7:12)

Sveto pismo nam daje preprosto rešitev, kako se upreti pritisku, da bi si sposojali denar. V njem beremo: »Vdanost Bogu sicer prinaša velik dobiček, a le, če je človek tudi zadovoljen s tem, kar ima.« (1. Timoteju 6:6) Z drugimi besedami povedano, posameznik se najbolje ogne slabim posledicam izposojanja tako, da je zadovoljen s tem, kar ima. Toda moramo priznati, da v današnjem svetu, v katerem želijo ljudje takoj zadovoljiti svoje želje, človeku ni lahko ostati zadovoljen s tem, kar ima. In ravno tu nam lahko pomaga »vdanost Bogu«. Kako pa?

Poglejmo si primer krščanskega zakonskega para iz Azije. Ko sta bila mlajša, sta občudovala tiste, ki so si lahko privoščili hišo. Zato sta se odločila, da bosta s svojimi prihranki in denarjem, ki sta si ga sposodila od banke in sorodnikov, kupila hišo. Toda kmalu sta občutila težko breme visokih mesečnih obrokov, ki sta jih morala odplačevati. Sprejela sta še več dela, tako da sta delala cele dneve, in zaradi tega sta imela le malo časa za svoja otroka. »Stres, bolečina in pomanjkanje spanja so me težili kakor težak kamen na glavi. Bilo je prav zadušljivo,« je povedal mož.

Čez čas sta se spomnila besed iz 1. Timoteju 6:6 in se odločila, da je edina rešitev to, da prodata hišo. Po dveh letih sta se končno osvobodila bremena. Kaj sta se zakonca naučila iz svoje izkušnje? »Če na gmotne stvari gledamo z duhovnimi očmi, nam je to v zaščito,« sta sklenila.

Svahilijski pregovor, ki smo ga omenili na začetku, je mnogim ljudem dobro poznan. Vseeno pa jih ne ustavi pred tem, da si izposojajo denar. Če imamo v mislih svetopisemska načela, ki smo jih pregledali, ali ne bi bilo modro resno premisliti o vprašanju: »Ali naj si sposodim denar?«