MED gorečimi Pričami, ki služijo v deželah, kjer se potrebuje več oznanjevalcev Kraljestva, so številne samske sestre. Nekatere med njimi služijo v tujini že več desetletij. Kaj jim je pomagalo, da so se pred leti odločile preseliti v tujo državo? Česa so se pri služenju v tujini naučile? Kakšno je njihovo življenje danes? Pogovarjali smo se z nekaterimi od teh izkušenih sester. Če si samska sestra in si iz srca želiš služiti Bogu na način, ki je nadvse zadovoljujoč, smo prepričani, da ti bo zelo koristilo to, kar so povedale te sestre. Pravzaprav lahko vsem Božjim služabnikom koristi, če razmislijo o njihovem zgledu.

Ali se sprašuješ, ali si kot samska sestra res sposobna uspešno pionirati v tuji državi? Anita, ki je sedaj sredi svojih sedemdesetih let, je močno dvomila o svojih sposobnostih. Odraščala je v Angliji, kjer je pri 18 letih začela pionirati. »Druge sem rada učila o Jehovu,« pravi, »toda nikoli si nisem zamišljala, da bi lahko služila v tujini. Nikoli se nisem lotila učenja tujega jezika in prepričana sem bila, da mi nobeden ne bi šel prav dobro. Ko so me torej povabili v šolo Gilead, sem bila šokirana. Začudena sem bila, da bi kdo tako nepomemben, kot sem jaz, sploh dobil takšno vabilo. Vendar sem pomislila ‚Če Jehova meni, da mi bo šlo, bom poskusila‘. To je bilo pred več kot 50 leti. Od takrat služim kot misijonarka na Japonskem.« Anita še doda: »Včasih z iskrico v očeh rečem mlajšim sestram: ‚Vzemite svoj nahrbtnik in pridružite se mi pri največji dogodivščini vseh časov!‘ Z veseljem lahko rečem, da so mnoge to tudi res storile.«

Številne sestre, ki služijo v tujini, so se sprva obotavljale preseliti v tujo državo. Kako so zbrale potreben pogum?

»Med odraščanjem sem hrepenela po smiselnem življenju, tako da bi lahko pomagala drugim,« pripoveduje Maureen, ki je sedaj v svojih šestdesetih letih. Ko je dopolnila 20 let, se je preselila v Quebec v Kanadi, kjer se je potrebovalo več pionirjev. »Kasneje sem dobila vabilo za šolo Gilead, vendar me je bilo strah oditi v neznano brez prijateljev.« Dodaja še: »Poleg tega sem se spraševala, ali naj pustim mamo, ki je morala skrbeti za mojega bolehnega očeta. Veliko noči sem v solzah rotila Jehova, naj mi pomaga glede odločitve. Ko sem o svojih skrbeh spregovorila s staršema, sta me spodbudila, naj  sprejmem vabilo. Videla sem tudi, kako se je krajevna občina ljubeče zavzela za moja starša. Ko sem opazovala Jehovovo skrb, sem vse bolj zaupala, da bo Jehova poskrbel tudi zame. In takrat sem bila pripravljena odpotovati!« Maureen je leta 1979 začela služiti kot misijonarka in več kot 30 let je služila v Zahodni Afriki. Danes skrbi za svojo mamo v Kanadi in še vedno služi kot posebna pionirka. Glede let, ki jih je kot misijonarka preživela v tujini, pravi: »Jehova mi je vedno ob ravno pravem času priskrbel to, kar sem potrebovala.«

Wendy, ki ima nekaj več kot 60 let, je kot najstnica začela pionirati v Avstraliji. Spominja se: »Bila sem zelo plaha in težko mi je bilo govoriti z neznanci. Toda pioniranje mi je pomagalo, da sem se naučila pogovarjati z vsakršnimi ljudmi, zato se mi je samozavest okrepila. Kasneje sem ugotovila, da s samozavestjo nimam več težav. Pioniranje me je naučilo zanašati se na Jehova in vse bolj mi je postajala všeč zamisel, da bi služila v tujini. Neka samska sestra, ki je več kot 30 let misijonarila na Japonskem, me je povabila, naj grem za tri mesece skupaj z njo pionirat na Japonsko. To, da sem skupaj z njo oznanjevala, je še podžgalo mojo željo, da se preselim v tujino.« Wendy se je sredi 1980. let preselila v Vanuatu, otoško državo, ki leži kakih 1770 kilometrov vzhodno od Avstralije.

Wendy je še vedno v Vanuatuju in služi v dislocirani prevajalski pisarni. »Najbolj me veseli to, da se na oddaljenih področjih ustanavljajo skupine in občine,« pravi. »To, da lahko imam majhen delež v Jehovovem delu na teh otokih, je izjemna prednost, ki se je z besedami ne da opisati.«

Kumiko, ki je sedaj stara 65 let, je redno pionirala na Japonskem. Njena pionirska partnerica ji je predlagala, da se preselita v Nepal. »Kar naprej mi je prigovarjala, naj se preseliva, jaz pa sem njen predlog vztrajno zavračala,« pravi Kumiko. »Skrbelo me je to, da bi se morala učiti nov jezik in se prilagajati novemu okolju. Poleg tega nisem imela dovolj finančnih sredstev, da bi se preselila v tujino. Medtem ko so me mučile te skrbi, sem imela prometno nesrečo z motornim kolesom in končala sem v bolnišnici. Tam sem premišljevala: ‚Kdo ve, kaj se mi lahko še zgodi! Lahko hudo zbolim in možnost, da bi služila v tujini, mi splava po vodi. Ali ne bi mogla služiti v tujini vsaj za eno leto?‘ Goreče sem molila k Jehovu, naj mi pomaga ukrepati.« Ko je Kumiko prišla iz bolnišnice, je obiskala Nepal in kasneje sta se s pionirsko partnerico tja preselili.

 Kumiko po skoraj desetih letih služenja v Nepalu pravi: »Problemi, ki so mi povzročali skrbi, so izginili pred menoj kakor Rdeče morje. Zelo sem vesela, da sem se odločila za služenje tam, kjer se potrebuje več oznanjevalcev. Ko se o biblijskem sporočilu pogovarjam na domu ene družine, velikokrat pride poslušat še pet ali šest sosedov. Celo majhni otroci me spoštljivo prosijo za zloženko o Svetem pismu. Pravi užitek je oznanjevati na tem področju, kjer se toliko ljudi zanima za resnico.«

Nič presenetljivega ni, da so se pogumne samske sestre, s katerimi smo se pogovarjali, morale spoprijeti z različnimi izzivi. Kako jim jih je uspelo premagati?

»Na začetku mi ni bilo enostavno biti tako daleč stran od družine,« pravi Diane iz Kanade, ki je sedaj v svojih zgodnjih šestdesetih. Dvajset let je služila kot misijonarka v Slonokoščeni obali. »Prosila sem Jehova, naj mi pomaga vzljubiti ljudi na moji dodelitvi. Eden izmed učiteljev v šoli Gilead, brat Jack Redford, nam je pojasnil, da nas bodo razmere na naši dodelitvi sprva morda vznemirile, celo šokirale, še zlasti ko bomo na lastne oči videli hudo revščino. Toda rekel je: ‚Ne glejte revščine. Glejte ljudi, njihov obraz in oči. Opazujte njihov odziv, ko slišijo biblijske resnice.‘ To sem tudi storila in izkazalo se je za velik blagoslov! Ko sem se z ljudmi pogovarjala o tolažilnem sporočilu o Kraljestvu, sem lahko videla, kako so se jim zasvetile oči!« Kaj je Diane še pomagalo, da se je lahko prilagodila služenju v tujini? »Zbližala sem se s svojimi biblijskimi učenci in v veliko veselje mi je bilo, da so postali zvesti Jehovovi služabniki. Moja dodelitev je postala moj dom. Dobila sem duhovne matere in očete ter brate in sestre, tako kakor je obljubil Jezus.« (Mar. 10:29, 30)

Anne, ki je sredi svojih štiridesetih, služi v Aziji, in sicer v neki državi, kjer je naše delo omejeno. Takole pripoveduje: »V letih, ko sem služila v različnih krajih v tujini, sem živela s sestrami, ki so imele zelo drugačno preteklost in osebnost kakor jaz. Zaradi tega je včasih prišlo do nesoglasij in ranjenih čustev. Ko se je to zgodilo, sem se skušala še bolj zbližati s svojimi sostanovalkami in bolje razumeti njihovo kulturo. Zelo sem se tudi trudila, da sem bila do njih bolj ljubezniva in razumevajoča. Vesela sem, da se je ves ta trud splačal, saj imam sedaj veliko trdnih in trajnih prijateljstev, ki mi pomagajo zdržati na dodelitvi.«

 Ute iz Nemčije je sedaj v svojih zgodnjih petdesetih. Leta 1993 je bila kot misijonarka dodeljena na Madagaskar. Ute pravi: »Na začetku mi je bilo težko učiti se krajevni jezik, prilagoditi se vlažnemu podnebju ter živeti na področju, kjer so malarija, amebe in zajedalske gliste nekaj običajnega. Toda prejela sem veliko pomoči. Tamkajšnje sestre, njihovi otroci in moji biblijski učenci so mi potrpežljivo pomagali osvojiti jezik. Somisijonarka je ljubeče skrbela zame, ko sem zbolela. Toda najbolj mi je pomagal Jehova. V molitvah sem mu redno izražala svoje skrbi. Nato sem na odgovor potrpežljivo čakala – včasih nekaj dni, včasih nekaj mesecev. Jehova je rešil vsak moj problem.« Ute sedaj služi na Madagaskarju že 23 let.

Tako kakor tisti, ki so se preselili na področje, kjer se potrebuje več oznanjevalcev, tudi samske sestre, ki živijo v tuji državi, pogosto povedo, da jim je služenje v tujini obogatilo življenje. Katere blagoslove med drugim okušajo?

Heidi iz Nemčije, ki je v svojih zgodnjih sedemdesetih, služi kot misijonarka v Slonokoščeni obali že od leta 1968. »V največje veselje mi je,« pravi, »da moji duhovni otroci ‚živijo v resnici‘. Nekateri moji nekdanji biblijski učenci so danes pionirji in občinski starešine. Mnogi med njimi me kličejo mama ali babi. Eden od teh starešin, njegova žena in njuni otroci me imajo za del družine. Tako mi je Jehova dal sina, snaho in tri vnuke.« (3. Jan. 4)

Karen iz Kanade, ki je sedaj v svojih zgodnjih sedemdesetih, je več kot 20 let služila v Zahodni Afriki. Karen pravi: »Misijonarjenje me je naučilo biti bolj požrtvovalna, ljubeča in potrpežljiva. Poleg tega mi je to, da sem sodelovala s Pričami različnih narodnosti, razširilo obzorje. Naučila sem se, da obstaja več načinov, kako opraviti delo. In pravi blagoslov je imeti drage prijatelje povsod po svetu! Čeprav so se nam življenje in naloge spremenile, naše prijateljstvo ostaja.«

Margaret iz Anglije, ki je sedaj v svojih poznih sedemdesetih, je služila kot misijonarka v Laosu. Takole pove: »Služenje v tujini mi je omogočilo, da sem na lastne oči videla, kako Jehova v svojo organizacijo vleče ljudi vseh ras in porekel. Ta izkušnja mi je močno okrepila vero. Zaradi nje sem povsem prepričana, da Jehova vodi svojo organizacijo in da se bo njegov namen izpolnil.«

Samske sestre, ki služijo v tujini, so si s svojim krščanskim služenjem zares ustvarile izjemno spričevalo. Zaslužijo si prisrčno pohvalo. (Sodn. 11:40) In ne samo to, takšnih sester je vse več. (Ps. 68:11) Ali bi lahko prilagodila svoje okoliščine in šla po stopinjah teh gorečih sester, s katerimi smo se pogovarjali za ta članek? Če se boš za to odločila, boš nedvomno okusila in spoznala, »da je Jehova dober«. (Ps. 34:8)