Vesolje, polno presenečenj

ZNASTVENIKI so bili še pred kakim stoletjem prepričani, da celotno vesolje predstavlja naša galaksija, Rimska cesta. Vendar pa so se v 20. stoletju zaradi velikega napredka v astronomiji, fiziki in tehniki odkrile osupljive razsežnosti vesolja. Ob nekaterih odkritjih so morali znanstveniki priznati svojo majhnost. Na primer, v zadnjih desetletjih so astronomi prišli do spoznanja, da ne vedo, kaj sestavlja več kot 90 odstotkov vesolja. Še več, odkritja, ki so pripeljala do tega sklepa, so znanstvenike navedla, da pretehtajo svoje razumevanje temeljev fizike. Seveda pa taka vprašanja niso nič novega.

Proti koncu 19. stoletja so fiziki opazili nekaj nenavadnega o svetlobni hitrosti. Ugotovili so, da neodvisno od opazovalca svetloba potuje vedno enako hitro, ne glede na to, kako hitro se premika opazovalec. Toda zdelo se je, kot da je to v nasprotju z zdravo pametjo! Problema se je leta 1905 lotil Albert Einstein v svoji posebni teoriji relativnosti, ki je pokazala, da razdalja (dolžina), čas in masa niso absolutni. Potem je leta 1907 dobil preblisk, ki ga je poimenoval »najsrečnejša misel mojega življenja«, in pričel razvijati svojo splošno teorijo relativnosti, ki jo je objavil leta 1916. V tem revolucionarnem delu je pojasnil, kako so gravitacija, prostor in čas med seboj povezani, in izboljšal razlago fizike Isaaca Newtna.

Vesolje se širi

Einstein je na podlagi takratnih dokazov verjel, da je vesolje statično – se niti ne širi niti krči. Vendar je leta 1929 ameriški astronom Edwin Hubble predstavil dokaze, ki so nakazovali na to, da se vesolje širi.

Hubble je razložil tudi dolgoletno skrivnost o nekakšnih nejasnih svetlečih zaplatah, ki so se imenovale nebule oziroma meglice, ker so bile videti kot plinasti oblaki. Vendar se je postavilo vprašanje: Ali so vse te meglice del naše galaksije ali so zunaj nje, kot je več kot stoletje prej namigoval britanski astronom Sir William Herschel (1738–1822)?

Ko je Hubble prvič ocenil razdaljo do ene teh meglic, ki se imenuje Velika spirala in se nahaja v galaksiji Andromeda, je sklenil, da je ta meglica pravzaprav galaksija, ki je oddaljena milijon svetlobnih let. To pomeni, da je daleč stran od Rimske ceste, ki ima premer »borih« 100.000 svetlobnih let. Ko je Hubble izmeril razdaljo do drugih meglic, je pričel odkrivati ogromne razsežnosti vesolja ter  sprožil revolucijo v astronomiji in kozmologiji. *

Kmalu zatem je Hubble opazil, da se vesolje širi, saj je videl, da se oddaljenejše galaksije odmikajo od nas. Videl je tudi, da bolj ko je galaksija oddaljena, hitreje se odmika. Opazovanja nakazujejo na to, da je vesolje danes večje, kot je bilo včeraj. Ko je leta 1929 objavil svoje inovativno delo, je utrl pot za razvoj teorije o velikem poku pri nastanku vesolja. Ta teorija kaže, da je vesolje nastalo s kozmično eksplozijo pred kakimi 13 milijardami let. Vendar je slika še vedno nepopolna.

Kako hitro se vesolje širi?

Vse od takrat, ko je živel Hubble, se astronomi trudijo, da bi karseda natančno izmerili hitrost širjenja vesolja, čemur pravijo »Hubblova konstanta«. Zakaj so takšne meritve tako pomembne? Če bi astronomi znali izračunati, s kakšno hitrostjo se širi vesolje, bi tako lahko ocenili, koliko je vesolje staro. Še več, hitrost širjenja vesolja utegne zelo močno vplivati na prihodnost. Zakaj? Če bi se vesolje denimo širilo prepočasi, pravijo, bi gravitacija nazadnje utegnila biti tako močna, da bi se vse sesulo v končnem »velikem kolapsu«! Če pa bi se širilo prehitro, bi se lahko neskončno raztezalo in povsem razpršilo.

Medtem ko so natančnejše meritve dale odgovore na nekatera vprašanja, pa so se pojavila tudi nova. Ta so vzbudila dvom o našem sedanjem razumevanju snovi in temeljnih naravnih sil.

Temna energija in temna snov

Leta 1998 so raziskovalci analizirali svetlobo, ki jo je oddajala posebna vrsta supernove (zvezda, ki je eksplodirala),  in našli dokaze, da se širjenje vesolja pravzaprav pospešuje! * Sprva so bili znanstveniki skeptični, toda kmalu se je nabralo veliko dokazov, ki so potrjevali to zamisel. Seveda so hoteli vedeti, katera energija povzroča pospešeno širjenje. Kot prvo je bilo videti, da deluje nasprotno od gravitacije; kot drugo pa s takratnimi teorijami niso predvideli, da takšna energija sploh obstaja. Primerno temu so to skrivnostno energijo poimenovali temna energija, ki morda sestavlja skoraj 75 odstotkov vesolja.

Temna energija pa ni edina »temna« nenavadnost, ki so jo odkrili pred nedavnim. V 1980 letih so astronomi pri opazovanju različnih galaksij odkrili še nekaj. Videti je bilo, da se te galaksije, med njimi tudi naša, vrtijo prehitro, da bi se lahko držale skupaj. Očitno jim mora potrebno gravitacijsko silo dajati neka oblika snovi. Toda za kakšno snov gre? Znanstvenikom se niti ne sanja, zato so to snov poimenovali temna snov, saj ne vsrkava, ne oddaja oziroma ne odbija toliko sevanja, da bi ga bilo mogoče zaznati. * Koliko temne snovi pa je v vesolju? Izračuni so pokazali, da je je lahko 22 odstotkov ali več.

Razmislite o naslednjem: Glede na trenutne ocene je navadne snovi v vesolju le 4 odstotke. Zdi se, da dve veliki neznanki – temna snov in temna energija – sestavljata preostale odstotke. Torej, okoli 95 odstotkov vesolja ostaja popolna uganka! *

Iskanje brez konca

Znanost išče odgovore, toda vse prepogosto je tako, da en sklop odgovorov pripelje do novega sklopa vprašanj. To dejstvo prikliče v spomin globokoumen stavek, ki je zapisan v Bibliji v Propovedniku 3:11. Tam piše: »[Bog] je vse storil, da je lepo ob svojem času; tudi večnost jim je položil v srce, samo da ne more človek doumeti dela, ki ga je Bog napravil, od začetka do konca.« (Poudarili mi.)

Seveda si lahko trenutno zaradi kratke življenjske dobe pridobimo le omejeno spoznanje, in to se velikokrat spreminja ter je sestavljeno iz ugibanj. Toda to je začasno, saj se je Bog namenil, da zvestim ljudem dá večno življenje v raju na zemlji, kjer bodo lahko vso večnost raziskovali njegove stvaritve in si tako pridobili pravo spoznanje. (Psalm 37:11, 29; Luka 23:43)

Zato se nam ni treba bati spekulacij o tem, da bo vesolje uničeno v sodnem dnevu. Navsezadnje je to, kar je znanost spoznala, le kaplja v morje, medtem ko Stvarnik ve vse. (Razodetje 4:11)

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 17]

POGLEJTE KVIŠKU IN BODITE PONIŽNI

Ko je neki starodavni Božji služabnik ponoči pogledal v jasno, neonesnaženo nebo, je občutil strahospoštovanje in o tem napisal pesem. V Psalmu 8:3, 4 beremo: »Ko ogledujem nebesa tvoja, prstov tvojih delo, mesec in zvezde, ki si jih postavil, govorim: Kaj je človek, da se ga spominjaš, ali sin človekov, da ga obiskuješ?« Toda psalmist ni imel teleskopov ali posebnih kamer in fotoaparatov. Koliko bolj bi potem morali mi čutiti strahospoštovanje!

[Shema na strani 18]

(Lega besedila – glej publikacijo)

74 % temna energija

22 % temna snov

4 % navadna snov

[Navedba vira slike na strani 16]

Ozadje: Based on NASA photo

[Navedba vira slike na strani 18]

Ozadje: Based on NASA photo