1., 2. Kaj je verjetno Peter upal, ko je Jezus govoril v Kafarnaumu, toda kaj se je dejansko zgodilo?

PETER je poln pričakovanja pogledoval ljudi, ki so prišli poslušat Jezusa. Bili so v sinagogi v Kafarnaumu. Peter je bil iz tega kraja. Tukaj, na severnem obrežju Galilejskega jezera, je opravljal ribiško obrt in tu so živeli mnogi njegovi prijatelji, sorodniki in poslovni znanci. Nedvomno je upal, da bodo njegovi sokrajani na Jezusa gledali tako kakor on, da bodo z navdušenjem sprejemali pouk o Božjem kraljestvu iz ust največjega učitelja, kar jih je kdaj bilo. Toda nič ni kazalo, da se bo ta dan zgodilo kaj takega.

² Mnogi so nehali poslušati. Nekateri so na glas godrnjali in oporekali Jezusovemu sporočilu. Vendar je Petra najbolj presenetilo to, kako so se odzvali nekateri Jezusovi lastni učenci. Na njihovih obrazih ni bilo več tistega veselega izraza, ki ga ima človek, ko izve kaj pomembnega, ko je navdušen ob novem odkritju, ko se radosti ob spoznanju resnice. Sedaj so bili videti vznemirjeni, celo zagrenjeni. Nekateri so povzdignili glas in rekli, da so Jezusove besede nezaslišane. Jezusa niso več hoteli poslušati, zato so zapustili sinagogo in nehali biti njegovi sledilci. (Beri Janez 6:60, 66.)

3. Kako je Petru vera marsikdaj pomagala?

³ Za Petra in druge apostole je bil to težaven čas. Peter ni povsem razumel tega, kar je Jezus povedal tisti dan. Gotovo je lahko videl, zakaj so bile Jezusove besede, če se o njih prehitro sklepa, morda videti žaljive. Toda kaj bo Peter storil sedaj? Njegova zvestoba Gospodu tokrat ni bila preizkušena prvič, pa tudi zadnjič ne. Poglejmo, kako mu je vera pomagala, da je bil kos takšnim izzivom in da je ostal zvest.

4., 5. Kako je bilo Jezusovo ravnanje v nasprotju s tem, kar so pričakovali ljudje?

⁴ Jezus je Petra neprestano presenečal. Znova in znova je ravnal in govoril drugače, kot so ljudje pričakovali od njega. Samo  dan pred tem je čudežno nahranil večtisočglavo množico. Zato ga je ta skušala postaviti za kralja. Vendar je mnoge presenetil s tem, da se je umaknil in svojim učencem naročil, naj se vkrcajo v čoln in odrinejo proti Kafarnaumu. Medtem ko so učenci ponoči veslali, jih je Jezus zopet presenetil, tokrat s tem, da je hodil po razburkanem Galilejskem jezeru, s čimer je Petru dal pomemben pouk o veri.

⁵ Zjutraj so kmalu ugotovili, da je množica šla v čolne in jim sledila. Toda očitno je te ljudi gnala želja, da bi jim Jezus čudežno priskrbel več hrane, ne pa lakota po duhovnih resnicah. Jezus jih je oštel zaradi njihovega pridobitniškega duha. (Jan. 6:25–27) In ta pogovor se je nadaljeval v sinagogi v Kafarnaumu. Tam je Jezus znova ravnal v nasprotju s pričakovanji ljudi, ko jih je skušal poučiti o nadvse pomembni, vendar težje razumljivi resnici.

6. Katero ponazoritev je povedal Jezus in kako so se nanjo odzvali poslušalci?

⁶ Jezus ni želel, da bi ti ljudje nanj gledali kot na tistega, ki jih oskrbuje zgolj s telesno hrano, temveč kot na duhovno darilo od Boga, kot na tistega, ki bo z življenjem in smrtjo kot človek drugim omogočil večno življenje. Zato je povedal ponazoritev, v kateri je sebe primerjal z mano – kruhom, ki je v Mojzesovih dneh padal z neba. Ko so mu nekateri ugovarjali, je povedal živo ponazoritev, s katero je pojasnil, da morajo jesti njegovo meso in piti njegovo kri, če želijo doseči življenje. Ravno ob teh besedah je ugovarjanje preraslo v pravi upor. Nekateri so rekli: »Te besede so nezaslišane. Kdo lahko to posluša?« Mnogi Jezusovi učenci so se odločili, da Gospodu ne bodo več sledili. * (Jan. 6:48–60, 66)

7., 8. a) Česa Peter še ni razumel glede Jezusove vloge? b) Kaj je Peter odgovoril na vprašanje, ki ga je Jezus postavil apostolom?

⁷ Kaj bo storil Peter? Jezusove besede so gotovo zbegale tudi njega. Ni še razumel, da bo Jezus moral umreti, da bi izpolnil Božjo voljo. Ali je Petra zamikalo, da bi protestno odšel tako kakor muhasti učenci, ki so tisti dan zapustili Jezusa? Ne, Petra je od teh ljudi ločevalo nekaj pomembnega. Kaj pa?

⁸ Jezus se je obrnil k svojim apostolom in jih vprašal: »Ali hočete tudi vi oditi?« (Jan. 6:67) Nagovoril je vseh dvanajst, toda Peter je bil tisti, ki je odgovoril. Pogosto je bilo tako. Morda je bil najstarejši med njimi. Kakor koli že, nedvomno je bil najzgovornejši, in videti je, da se je redko obotavljal povedati to, kar je mislil.  Tokrat je na dan prišel z lepo in znamenito izjavo: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš ti.« (Jan. 6:68)

9. Kako je Peter pokazal zvestobo do Jezusa?

⁹ Ali ti te besede ne ogrejejo srca? Petru je vera v Jezusa pomagala, da si je pridobival zlata vredno lastnost – zvestobo. Zelo dobro je vedel, da Jehova poleg Jezusa ni priskrbel nobenega drugega Rešitelja in da je Jezus reševal s tem, kar je govoril, namreč s svojimi nauki o Božjem kraljestvu. Peter je, četudi so obstajale nekatere reči, ki so mu bile uganka, vedel, da ne more iti nikamor drugam, če želi obdržati Božjo naklonjenost in biti blagoslovljen z večnim življenjem.

10. Kako lahko danes posnemamo Petrovo zvestobo?

¹⁰ Ali si tudi ti enakega mnenja? Žal mnogi v današnjem svetu trdijo, da ljubijo Jezusa, toda ko je njihova zvestoba na preizkušnji, te ne prestanejo. Če želimo biti iskreno zvesti Kristusu, moramo na njegove nauke gledati enako kakor Peter. Moramo jih spoznati, doumeti njihov pomen in živeti po njih – tudi če nas presenetijo, tako da se razlikujejo od tega, kar smo pričakovali, oziroma da so v nasprotju z našimi željami. Le če smo zvesti, lahko upamo, da bomo dosegli večno življenje, ki nam ga želi Jezus. (Beri Psalm 97:10.)

11. Na katero pot se je Jezus odpravil s svojimi sledilci? (Glej tudi podčrtno opombo.)

¹¹ Jezus se je nedolgo za tem časom, ko je imel še posebej veliko dela, s svojimi apostoli in nekaterimi učenci odpravil na dolgo pot proti severu. S snegom pokriti vrh gore Hermon, ki je ležala na skrajni severni meji Obljubljene dežele, je bil tu in tam viden celo z modre gladine Galilejskega jezera. Ko so se ti popotniki vzpenjali proti vasem blizu Cezareje Filipove, je bila gora pred njimi videti vedno višja. * V tem prelepem okolju s pogledom na velik del Obljubljene dežele na jugu je Jezus svojim sledilcem postavil pomembno vprašanje.

12., 13. a) Zakaj je Jezus vprašal, kaj množice pravijo o njem? b) Kako je Peter s tem, kar je rekel Jezusu, pokazal pristno vero?

¹² »Kaj pravijo množice, kdo sem jaz?« je želel izvedeti Jezus. Kar predstavljamo si lahko Petra, kako se je zazrl v iskrive oči svojega Gospoda ter v njih spet zaznal prijaznost in mogočen,  bister um. Jezusa je zanimalo, kaj so njegovi poslušalci sklepali iz tega, kar so videli in slišali. Njegovi učenci so v odgovor ponovili nekatere splošno razširjene napačne predstave glede Jezusove identitete. Toda Jezus je želel izvedeti več. Ali so tudi njegovi najtesnejši sledilci enako napačno razmišljali? »In kaj pravite vi, kdo sem jaz?« jih je vprašal. (Luk. 9:18–20)

¹³ Peter se je zopet nemudoma odzval. Z jasnimi in pogumnimi besedami je povedal to, kar so v srcu čutili mnogi navzoči. »Ti si Kristus, Sin živega Boga,« je rekel. Lahko si predstavljamo, kako se je Jezus ozrl na Petra z odobravajočim nasmehom in ga prisrčno pohvalil. Petra je spomnil, kdo je bil tisti, ki je tako neposredno odkril to izjemno pomembno resnico ljudem z iskreno vero. To je bil Bog Jehova, ne pa človek. Petru je bilo dano, da je spoznal eno največjih resnic, kar jih je Jehova do tedaj odkril, namreč identiteto dolgo obljubljenega Mesija oziroma Kristusa. (Beri Matej 16:16, 17.)

14. Katere pomembne prednosti je Jezus zaupal Petru?

¹⁴ Ta Kristus je bil tisti, ki je bil v staroveških prerokbah imenovan kamen, ki ga bodo zidarji zavrgli. (Ps. 118:22; Luk. 20:17) Jezus je s takšnimi prerokbami v mislih razkril, da bo Jehova ustanovil občino ravno na tem kamnu oziroma skali, katere identiteto je Peter pravkar razkril. Nato je Petru v tej občini podelil nekaj zelo pomembnih prednosti. Ni ga postavil za glavnega med apostoli, kakor sklepajo nekateri, ampak mu je zaupal odgovornosti. Dal mu je »ključe [. . .] kraljestva«. (Mat. 16:19) Peter je dobil prednost, da odpre upanje za vstop v Božje kraljestvo trem skupinam ljudi – najprej Judom, zatem Samarijanom in na koncu še Nejudom.

15. Zakaj je Peter začel grajati Jezusa in kaj mu je rekel?

¹⁵ Vendar je Jezus kasneje izjavil, da se bo od tistih, ki jim je mnogo dano, tudi več zahtevalo. V Petrovem primeru so se te besede izkazale za resnične. (Luk. 12:48) Jezus je še naprej odkrival nadvse pomembne resnice o sebi kot Mesiju, tudi to, da bo zagotovo kmalu trpel in umrl v Jeruzalemu. Petra so te besede vznemirile. Jezusa je potegnil na stran in ga začel grajati: »Bodi dober s seboj, Gospod. To se ti gotovo ne bo zgodilo.« (Mat. 16:21, 22)

16. Kako je Jezus pokaral Petra in kateri praktični nasvet lahko vsi najdemo v Jezusovih besedah?

 ¹⁶ Peter vsekakor ni mislil nič slabega, zato ga je Jezusov odgovor nedvomno osupnil. Jezus se je obrnil, pogledal še druge učence, ki so verjetno podobno razmišljali, in rekel: »Poberi se od mene, Satan! Kamen spotike si mi, ker ne misliš po Božje, temveč po človeško.« (Mat. 16:23; Mar. 8:32, 33) Te besede vsebujejo praktičen nasvet za vse nas. Kaj hitro se lahko zgodi, da začnemo razmišljati po človeško namesto po Božje. V takem primeru lahko, četudi želimo pomagati, nehote pričnemo podpirati Satanov namen, ne pa Božjega. Kako se je odzval Peter?

17. Kaj je Jezus imel v mislih, ko je Petru rekel »Umakni se mi«?

¹⁷ Petru je bilo verjetno jasno, da ga Jezus ni imenoval Satan Hudič v kakršnem koli dobesednem pomenu. Navsezadnje Jezus s Petrom ni govoril enako kakor s Satanom. Njemu je nekoč dejal »Poberi se«, toda za Petra je v izvirnem jeziku uporabil drugačne besede, ki se lahko prevedejo tudi z »Umakni se mi«. (Mat. 4:10) Jezus ni odgnal tega apostola, v katerem je videl veliko dobrega, ampak je zgolj popravil njegovo napačno razmišljanje o tej zadevi. Ni težko uvideti, da je Peter moral nehati biti kamen spotike pred svojim Gospodom in se mu je moral umakniti ter ga podpirati kot njegov sledilec.

18. Kako je Peter pokazal zvestobo in kako ga lahko v tem posnemamo?

¹⁸ Ali se je Peter prepiral, se razjezil ali postal nejevoljen? Ne, karanje je ponižno sprejel. Tako je znova pokazal zvestobo. Vsi, ki hodimo za Kristusom, kdaj pa kdaj potrebujemo opomin. Samo če ponižno sprejmemo discipliniranje in se iz tega kaj naučimo, se lahko še bolj zbližamo z Jezusom Kristusom in njegovim Očetom, Bogom Jehovom. (Beri Pregovori 4:13.)

19. Kaj vznemirljivega je povedal Jezus in kaj se je Peter verjetno spraševal?

¹⁹ Jezus je kmalu izrekel še nekaj vznemirljivega: »Resnično vam povem, da nekateri od teh, ki stojijo tu, ne bodo okusili smrti, dokler ne bodo videli Sina človekovega prihajati v njegovem kraljestvu.« (Mat. 16:28) Te besede so v Petru nedvomno  vzbudile radovednost. Le kaj je Jezus s tem mislil? Mogoče se je Peter spraševal, ali resni opomin, ki ga je pravkar prejel, pomeni, da ne bo deležen nobenih takšnih posebnih prednosti.

20., 21. a) Opiši videnje, ki mu je bil Peter priča. b) Kako je pogovor med osebami iz videnja prispeval k temu, da je Peter dobil pouk?

²⁰ Vendar je Jezus kak teden zatem peljal Jakoba, Janeza in Petra na »visoko goro« – morda na goro Hermon, ki je bila oddaljena le nekaj kilometrov. Verjetno je to bilo ponoči, saj je te tri može premagoval spanec. Toda ko je Jezus molil, se je zgodilo nekaj, kar jim je v hipu pregnalo dremavost. (Mat. 17:1; Luk. 9:28, 29, 32)

²¹ Jezus se je pred njihovimi očmi pričel spreminjati. Njegov obraz se je začel svetiti, žareti, dokler ni postal tako svetel kakor sonce. Tudi njegovo oblačilo je bilo bleščeče belo. Nato sta se ob njem pojavili še dve osebi, ena je predstavljala  Mojzesa, druga pa Elija. Z Jezusom sta se pogovarjala o »njegovem odhodu, do katerega bo prišlo v Jeruzalemu« – očitno o njegovi smrti in vstajenju. Kako jasno je bilo, da se je Peter motil, ko je zanikal, da Jezusa čaka tako boleča izkušnja! (Luk. 9:30, 31)

22., 23. a) Kako je Peter pokazal, da je energičen in prisrčen? b) Kako so bili Peter, Jakob in Janez tisto noč še enkrat nagrajeni?

²² Peter se je čutil spodbujenega, da nekako sodeluje v tem nenavadnem videnju – in ga morda podaljša. Videti je bilo, kakor da se Mojzes in Elija poslavljata od Jezusa. Zato je Peter spregovoril: »Učitelj, dobro je, da smo tukaj. Naj postavimo tri šotore: enega zate, enega za Mojzesa in enega za Elija.« Seveda sta bila ta Jehovova služabnika, ki sta bila že dolgo mrtva, zgolj del videnja in nista potrebovala šotora. Peter sploh ni vedel, kaj govori. Ali se ne čutiš pritegnjenega k temu možu, ki je bil tako energičen in prisrčen? (Luk. 9:33)

²³ Skupaj z Jakobom in Janezom je bil tisto noč nagrajen še enkrat. Na gori je nastal oblak in jih zasenčil. Iz njega se je zaslišal glas, in to glas samega Boga Jehova! Rekel jim je: »To je moj Sin, ta, ki sem ga izbral. Poslušajte ga.« Nato je bilo videnja konec in na gori so bili zopet sami z Jezusom. (Luk. 9:34–36)

24. a) Kako je spremenjenje koristilo Petru? b) Kako spremenjenje lahko koristi nam danes?

²⁴ Kako dragoceno darilo je bilo to spremenjenje za Petra, pa tudi za nas! Desetletja za tem je pisal o prednosti, ki jo je imel tisto noč, namreč da je bil eden od tistih, ki so »na lastne oči videli njegovo veličastnost«. Pravzaprav je bil to predogled Jezusa kot veličastnega nebeškega Kralja. To videnje je potrdilo mnoge prerokbe iz Božje Besede in Petru utrdilo vero, tako da je bil pripravljen na preizkušnje, ki so bile še pred njim. (Beri 2. Petrovo 1:16–19.) Enako lahko koristi tudi nam, če podobno kakor Peter ostanemo zvesti Gospodu, ki mu je Jehova zaupal oblast nad nami, se učimo od njega, sprejemamo njegovo discipliniranje in opomine ter iz dneva v dan ponižno hodimo za njim.