POGLEJ, kakšno sadje sta prinesla tale dva moža. Kakšen grozd! Tako je velik, da ga morata dva nositi. Pa smokve in granatna jabolka! Od kod sta prinesla to čudovito sadje? Iz kanaanske dežele. V Kanaanu so nekoč živeli Abraham, Izak in Jakob, saj se še spomniš? Ampak zaradi lakote se je moral Jakob z vso svojo družino preseliti v Egipt. Zdaj, po kakšnih 216 letih, Mojzes spet pelje Izraelce v Kanaan. Ta čas so taborili v pustinji, v kraju, ki so mu pravili Kades.

Kanaanci so bili hudobni ljudje. Mojzes je zato poslal dvanajst oglednikov in jim naročil: »Poizvedite, koliko ljudi živi tam in kako močni so. Poglejte tudi, kakšna je zemlja, ali je dobra za setev. In prinesite kaj sadja s seboj!«

Ko sta se prva dva oglednika vrnila, sta rekla: »Dežela je čudovita!« In za dokaz sta prinesla Mojzesu nekaj sadja. Deset ostalih oglednikov pa je reklo: »Ljudje, ki tam živijo, so veliki in močni. Pobili nas bodo, če jim bomo hoteli vzeti deželo.«

Ko so Izraelci to slišali, so se prestrašili: »Bolje bi bilo, ko bi pomrli v Egiptu ali pa kar v pustinji,« so rekli. »Nas bodo pobili v bitkah, žene in otroki bodo pa v plen. Izberimo si drugega voditelja namesto Mojzesa, da nas bo popeljal nazaj v Egipt.«

Ampak dva izmed oglednikov sta zaupala Jehovu in sta skušala pomiriti ljudstvo. Ime jima je bilo Jozue in Kaleb. Rekla sta: »Nikar se tako ne bojte! Jehova je z nami. Prav lahko bomo zasedli deželo.« Ampak ljudstvo jima ni verjelo. Celo ubiti so ju hoteli.

Tedaj se je Jehova razjezil in je rekel Mojzesu: »Nihče izmed ljudstva nad dvajsetimi leti ne bo prišel v kanaansko deželo. Videli so čudeže, ki sem jih naredil v Egiptu in v pustinji, pa mi še ne verjamejo. Zato se bodo potikali po pustinji štirideset let, dokler ne bo umrl zadnji od njih. Samo Jozue in Kaleb bosta vstopila v kanaansko deželo.«