Poškodba, ki sem jo pri treningu povzročil sotekmovalcu, je bila hujša, kot sem pričakoval. Po nesreči sem ga z nogo udaril v nos. Počutil sem se krivega in začel sem se spraševati, ali naj bi še naprej treniral borilne veščine. Zakaj sem zaradi te napake začel razmišljati o tem, ali naj bi se še naprej ukvarjal s športom, ki sem ga imel zelo rad in za katerega sem si močno prizadeval veliko let? Naj najprej pojasnim, kako sem se začel ukvarjati z borilnimi veščinami.

 Odraščal sem blizu mesta Buffalo v ameriški zvezni državi New York. Naša družina je bila srečna in bili smo predani katoličani. Obiskoval sem katoliško šolo in bil sem ministrant. Starša sta želela, da bi bila moja sestra in jaz v življenju uspešna. Zato sta mi dovolila, da sem se po pouku ukvarjal z različnimi športi oziroma da sem si poiskal delo s krajšim delovnim časom, vse dokler sem imel v šoli dobre ocene. Zato sem si že zelo zgodaj pridobil samodisciplino.

 Pri 17 letih sem se začel ukvarjati z borilnimi veščinami. Več let sem treniral tri ure na dan in to šest dni na teden. Poleg tega sem vsak teden več ur v mislih ponavljal različne tehnike in gibe ter gledal videoposnetke o tem, kako bi se lahko še izboljšal. Rad sem vadil z zavezanimi očmi, tudi kadar sem vadil z orožjem. Z enim udarcem roke sem lahko prelomil deske ali opeke. Postal sem zelo uspešen in na tekmovanjih osvojil veliko nagrad. Borilne veščine so postale najpomembnejša stvar v mojem življenju.

 Mislil sem, da sem v življenju resnično uspešen. Na univerzi sem diplomiral z odličnim uspehom. Delal sem v velikem podjetju kot računalniški inženir, kjer sem imel veliko ugodnosti. Prav tako sem imel hišo in dekle. Moje življenje je bilo na zunaj videti čudovito, vendar so me begala različna življenjska vprašanja.

 Ker sem želel dobiti odgovore na svoja vprašanja, sem začel dvakrat tedensko obiskovati cerkev in moliti k Bogu za pomoč. Nato pa je nekega dne pogovor, ki sem ga imel s prijateljem, spremenil moje življenje. Vprašal sem ga: »Ali si že kdaj razmišljal, zakaj smo tukaj? Na svetu je toliko težav in krivic!« Povedal mi je, da se je tudi sam spraševal nekaj podobnega in da je zadovoljive odgovore našel v Svetem pismu. Dal mi je knjigo Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji a in pojasnil, da je preučeval Sveto pismo z Jehovovimi pričami. Najprej sem se nekoliko obotavljal, saj sem menil, da ne bi smel brati literature, ki jo je izdala religija, ki ji ne pripadam. Vendar sem si močno želel dobiti odgovore na svoja vprašanja, zato sem se odločil, da bom preveril, ali je to, kar učijo Priče, logično.

 Bil sem zelo presenečen, ko sem spoznal, kaj Sveto pismo v resnici uči. Naučil sem se, da je bil Božji prvotni namen to, da bi ljudje večno živeli v raju na zemlji, in da se ta Božji namen ni spremenil. (1. Mojzesova 1:28) Bil sem prevzet, ko sem v svojem Svetem pismu, King James Version, videl Božje ime, Jehova, in ko sem izvedel, da sem o tem imenu molil v molitvi očenaš. (Psalm 83:18; Matej 6:9) Poleg tega sem končno razumel, zakaj Bog trenutno dopušča, da ljudje trpijo. Vse, kar sem se naučil, je bilo tako logično! Bil sem navdušen.

 Nikoli ne bom pozabil, kako sem se počutil, ko sem začel obiskovati shode Jehovovih prič. Vsi so bili prijazni in so želeli izvedeti, kako mi je ime. Na prvem shodu, ki sem ga obiskal, je posebni javni govor govoril o tem, kakšne molitve Bog usliši. Ta tema me je zanimala, saj sem tudi sam molil k Bogu za pomoč. Naslednjič sem obiskal slovesnost v spomin na Jezusovo smrt. Na teh shodih sem bil presenečen, ko sem videl, da tudi otroci v Svetem pismu spremljajo prebrane vrstice. Na začetku nisem znal poiskati svetopisemskih vrstic, toda Priče so mi pomagale in me naučile uporabljati Sveto pismo.

 Ko sem obiskal več shodov, sem začel močno ceniti to, na kako visokem nivoju je poučevanje Prič. Na vsakem shodu sem se veliko naučil in vedno sem domov odšel spodbujen in osvežen. Nato pa so mi Priče ponudile svetopisemski tečaj.

 To, kar sem videl med Jehovovimi pričami, je bilo pravo nasprotje tega, česar sem bil navajen v svoji cerkvi. Ugotovil sem, da so Priče enotne in iskrene ter da se po svojih najboljših močeh trudijo ugajati Bogu. Postal sem prepričan, da kažejo prepoznavni znak pravih kristjanov – medsebojno ljubezen. (Janez 13:35)

 Dlje ko sem preučeval Sveto pismo, več sprememb sem naredil, da bi živel po svetopisemskih merilih. Vendar sem menil, da se ne bom mogel nikoli odpovedati borilnim veščinam. Zelo rad sem treniral in tekmoval. Ko sem to omenil bratu, ki je z mano preučeval Sveto pismo, mi je ta prijazno zagotovil: »Še naprej preučuj in prepričan sem, da boš sprejel pravo odločitev.« To je bilo točno to, kar sem moral slišati. Bolj ko sem preučeval, bolj sem želel ugajati Bogu Jehovu.

 Zame je bila mejnik nesreča, ki sem jo omenil v uvodu, ko sem pri treningu po nesreči z nogo udaril v nos sotekmovalca. Zaradi te nesreče sem začel resno razmišljati o tem, ali sem lahko miroljuben Kristusov učenec, če še naprej treniram borilne veščine. Spoznal sem, da je bilo v Izaiju 2:3, 4 napovedano, da se tisti, ki upoštevajo Jehovovo vodstvo, »ne bodo več učili vojskovati«. Prav tako je Jezus druge učil, naj se ne zatekajo k nasilju, tudi kadar doživljajo krivice. (Matej 26:52) Tako sem se nehal ukvarjati s športom, ki sem ga imel močno rad.

 Zatem sem začel upoštevati naslednji svetopisemski nasvet: »Vadi [se] v tem, da dosežeš cilj, namreč vdanost Bogu.« (1. Timoteju 4:7) Ves čas in trud, ki sem ga prej namenil borilnim veščinam, sem zdaj namenil duhovnim dejavnostim. Moje dekle se ni strinjalo s tem, kar sem se učil iz Svetega pisma, zato sva se razšla. Kot Jehovova priča sem se krstil 24. januarja 1987. Kmalu zatem sem začel služiti kot polnočasni služabnik in večino svojega časa namenil temu, da sem druge poučeval o Svetem pismu. To počnem še zdaj, ko delam v svetovnem središču Jehovovih prič v ameriški zvezni državi New York.

 Ker sedaj poznam resnico o Bogu, sem našel to, kar mi je v življenju manjkalo. Nič več se ne počutim praznega. Ravno nasprotno, imam smisel v življenju, pravo upanje za prihodnost in sem resnično srečen. Še vedno rad redno telovadim, vendar fizična aktivnost ni več najpomembnejša stvar v mojem življenju. Središče mojega življenja je to, da služim Bogu Jehovu.

 Ko sem se ukvarjal z borilnimi veščinami, sem bil vedno zelo pozoren na ljudi okrog sebe, saj sem neprestano razmišljal o tem, kako se bom branil, če me kdo napade. Danes sem še naprej pozoren na ljudi okoli sebe, ampak zaradi drugačnega razloga – ker jim želim pomagati. Sveto pismo mi je pomagalo, da sem postal bolj radodaren in boljši mož svoji čudoviti ženi Brendi.

 Borilne veščine so bile moja strast. Vendar sem jih nadomestil z nečim veliko boljšim. Sveto pismo pove resnico, ko pravi: »Telesna vaja le malo koristi, vdanost Bogu pa je koristna za vse, saj obljublja življenje, sedanje in prihodnje.« (1. Timoteju 4:8)